|
tinaaja -> RE: močenje postelje (7.2.2009 7:43:28)
|
Tukaj je interviju z J. Julom, notri je en odsek na temo mocenja postelje..
http://www.familylab.si/sl/inside.cp2?uid=18F95BB8-0C10-E5F6-C1D7-C6703B499E5B&linkid=articleMore
Bom izstrgala iz koncepta, priporcam v branje cel clanek:
Toda starši se bojijo priznati otroku, da so negotovi, ker jih je strah, da bo otrok to zlorabil, izkoristil v svoj prid. Mislim, da je to bolj izgovor kot pa pojasnilo. Izročilo pač pravi, da morajo starši vedno vse vedeti. Prosim lepo – kdo pa vedno vse ve?! Ampak to nas zasleduje še iz časa, ko je bila vzgoja pojmovana kot bitka za premoč, torej razumljivo, da pred sovražnikom nisi smel pokazati svojih slabosti. Iz istega razloga morata starša vedno v vsem soglašati – kajti jasno, da na vrhu ne sme priti do razkola, sicer se bodo tlačani uprli! Koncept, ki ga predlagam, je za večino sicer nekaj povsem novega, toda staršem pogosto rečem: »Če nič drugega ne zaleže, poskusite z resnico.« Toda v resnici ne gre samo za resnico, temveč za to, kako jo formulirate. V Nemčiji sta prišla k meni mlada starša, oba pedagoga, ker je njuna oseminpolletna hčerka še vedno lulala v hlačke in v posteljo. Pri treh in pol je že nehala, pri petih pa spet začela, in starša sta imela cel seznam vseh mogočih metod, ki sta jih že bila poizkusila. In sta se držala, kot se starši pogosto držijo, in povedala: »Vse sva že poskusila! Ne veva več, kaj bi!« Rekel sem: »Poslušajta, prvič, vajina hčerka je dovolj stara, da sama odloča kje, kdaj in kako bo lulala. Stara je osem let in pol in se lahko o tem odloča sama. Drugič: povejta ji resnico.« In takoj sta rekla: »Saj sva ji, že večkrat! Rekla sva ji, da ji hočeva pomagati!« Pa sem rekel: »Ne, tisto drugo resnico – tisto, ki sta jo povedala prejle meni.« Toda moral sem jima dati navodila. Vprašal sem, kaj rada pije. Povedala sta, da kakav. Torej sem rekel: »Prav, dajta ji kakav, pecivo, karkoli, usedita se in recita: 'Poslušaj, že štiri leta ti poskušava pomagati, vendar nama ne uspe. Zdaj ne veva več, kaj bi. Zato sva šla po nasvet k nekemu tipu, ki je rekel, da si dovolj stara, da sama skrbiš za svoje lulanje, zato bi ti rada predala odgovornost za tvoj mehur.« Deklica je rekla: »A res?« In onadva sta rekla: »Ja, jo boš prevzela?« In deklica je odvrnila: »Bom.« Minila sta dva dneva, deklica je nehala lulati v hlačke in težava se odtlej – tega je štiri mesece – ni več pojavila. Torej je ozdravila sama sebe. Zato govorimo o enakovrednosti dostojanstva! Resnico je mogoče povedati na zelo različne načine. Lahko rečeš tudi: »Ne vem, kaj je narobe s tabo, vse sem že poskusila, očitno v tvoji glavi nekaj ne štima!« To je ista resnica, toda izražena drugače.
Meni je bilo zanimivo, zdaj ce bi delovalo pri vas pa ... Za sprobat je [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
|
|
|
|