ronja -> RE: Pogovor z otroci o spolni zlorabi (8.2.2009 15:40:22)
|
picola, dobra tema. Lani je pri policiji izšel en strip o tem in so ga (oz. ga še) delijo otrokom v šolah. Baje je dober odziv. Ali se kdaj pogovarajte z otrokom o spolni zlorabi? Pri kateri starosti ste jim (prvič) o tem spregovorili? Kaj točno ste jim povedali oz. kako ste jim razložili? Ali veste, kakšni so znaki, ki opozarjajo na to, da gre morda za spolno zlorabo? Kako se otroci takrat obnašajo? Ali veste kakšne so posledice spolne zlorabe? Ali veste, kam se obrniti po pomoč v primeru, če odkrijete, da je bil vaš otrok spolno zlorabljen? Kako mislite, da bi odreagirali? Kako mislite, da je najbolj pametno odreagirati? Česa menite, da ne smete narediti? Zaenkrat nobena moja mala še ne govori in tudi ni nikoli sama s tujimi ljudmi, stari sta 19 mesecev in 1 mesec. Na splošno se mi zdi dobro čim prej, ko začne govorit počasi že. Povedala ji bom, da se je ljudje ne smejo dotikat, če ji je pri tem neprijetno, sploh ne na intimnih predelih, ne smejo je lupčkat tam, božat,... in da mora takoj povedat enemu od naju, če bi se je kdo dotikal tako, da ji bo neprijetno, tudi če bi jo samo po glavi pobožal. Tudi da je ne sme nihče silit, da bi se ga ona dotikala in da ji ni treba nikoli se nikogar dotikat, če noče. Velja tudi za čisto navadno lupčkanje - Ronja da lupčka, če sama hoče. Lahko jo vprašajo, če ga da, ne smejo je pa silit. Znaki so lahko to, da otrok noče več tja, kjer ga nekdo zlorablja, iz neznanega razloga odklanja to osebo, to je najbolj direkten znak, so pa tudi bolj zakrinkani. Lahko se otrok noče več umivat, ker hoče bit neprivlačen,da bi ga oni pustil na miru. Majhni otroci se včasih postavijo na vse štiri ali se kar slečejo pred odraslimi. Lahko pa postane agresiven ali samodestruktiven, navadno popustijo v šoli, so žalostni in se zaprejo vase in ne povejo, zakaj. Posledice so psihične grozne, tudi če ni fizičnih posledic. Kasneje punca ali fant ne more imeti normalnega spolnega življenja, če ne dela res dosti na sebi, da gre čez to, kar pa ni lahko, celo če se stvar ni ponavljala in tudi če ni prišlo do spolnosnega akta. Obrnila bi se k psihologinji, specializirani za spolne zlorabe otrok kar se tiče zdravljenja otroka in na kriminalistke na policiji, kar se tiče tistega, ki bi si kaj takega drznil probat! Ne glede na to, ali bi mu ratalo ali ne! Predvsem se ne smeš delat, da ni nič, ali rečt otroku, da naj vse skup pozabi ali mu še huje - ne verjet! To je najhujše! Objela bi jo, jo vprašala kdo in kaj je počel, ji povedala, da jo imam rada, da se ji ni treba nič sramovat, ker ni nič narobe naredila in ji obljubila, da se bo to tisti trenutek nehalo in nikoli ponovilo. V pričo nje bi poklicala policijo, da bi videla, da dejansko mislim reagirat in to takoj. Ne bi probala zataušat zadeve, pa tudi če bi bil to moj brat ali oče. Hvala za ostale ideje!
|
|
|
|