podobne zgodbe....

podobne zgodbe.... (Polna verzija)

Forum >> [Nosečnost] >> Spontani splav

Sporočilo

tulipan -> podobne zgodbe.... (18.4.2005 14:08:21)
Prijateljica je imela spontani splav v 9t...Kako nekomu pomagat, ko ni pravih besed, ki bi pomagale, ko ne moreš narediti nič drugega kot poslušati s srcem in nastaviti ramo v oporo...Zgodbe so si tako podobne, taka bolečina veje iz vsake od njih. Kakšna je šele bolečina samih mamic, tega kdor ni izkusil, ne bo nikoli vedel... Vendar punce, to je vse res: narava sama poskrbi da je prav, vse si želimo zdrave otročičke in če pride do nesrečnega dogodka na začetku, se moramo zavedati da to ne pomeni, da je z nami kaj narobe, da smo kaj naredile narobe... tako pač je..žal.. Treba je sprejet življenje z vsem kar nam ponuja, čeprav kdaj kruto udari, kajti le tako lahko gremo naprej in otročiček bo že prišel, ko bo pravi čas zato! Ne razglabljat preveč in se mučit samih sebe, to nič ne pomaga.. Žalovanje je potrebno, absolutno, in izgubljeno dete ostane vedno z nami, a treba je ohraniti vero in se spet postaviti na noge. Zato, draga prijateljica, vedi, da je toliko ljudi, ki te imamo radi in ti stojimo ob strani in da nisi sama! Drži se, boš videla, da bo še vse dobro!!!

petra* -> podobne zgodbe.... (18.4.2005 21:49:54)
... podobne zgodbe.. res ... a vsaka drugačna ... vsaka edinstvena - tako osebna ... Nekaj besed bi rada še dodala... Res je vse življenje nekakšno logično zaporedje.Vse si nekako logično sledi.Vendar, ko izgubiš otroka ... pa se vsa logika neha. Kar naenkrat ti ni nič jasno.Postavljaš si vprašanja: Kdo je kriv? Zakaj jaz? Zakaj meni? In nič ni narobe, če si postavljamo takšna vprašanja. In, ja.. potrebno je sprejeti življenje.Če kdo to zna in ve smo ravno to mi - žalujoči starši, ki ZNAMO in ZMOREMO sprejeti življenje in ob tem rasti in postajati bogatejši.Vendar do teh spoznanj moramo priti sami.In zato potrebujemo čas.Veliko časa.In vedno pridemo.Nekateri prej, drugi kasneje...nekateri na takšen način...nekateri na drugačen način... In vse je prav. In potreben je čas.Čas, da sprejmemo izgubo in se naučimo živeti z novo izkušnjo.Kako to narediti, pa nam ne more nihče povedati.In potrebno je žalovanje, ki pa je tako oseben proces vsakega. Ja, res je tudi,da bomo imeli še otroka.Vendar ne tega - ne te nosečnosti, ki ni več.Ne tega otroka za katerega smo imeli prihodnost, ne za tega otroka, ki smo ga čutili, videli pikico na ultrazvoku...morda ga videli in z njim živeli nekaj uric, nekaj dni... In vera... ob izgubi se nemalokrat zgodi,da izgubimo vero.Vero v vse.In tudi s tem ni nič narobe. Saj, ko posije prvi sončni žarek v naše življenje dobimo tudi moč in zaupanje in vero.In VEDNO se nam uspe postaviti na noge.Vendar tako kot sem že napisala.Nekateri prej - nekateri kasneje - vsak na svoj način. Tulipan, tvoja prijateljica je lahko vesela,ker te ima ob sebi.In res je,ko pišeš,da trenutno ne potrebuje nobenih velikih besed in logičnih zaključkov.Trenutno potrebuje topel stisk roke in prijazno besedo.Stoj ji ob strani - ne samo danes in jutri - temveč tudi pojutrišnjem. Ne govori ji kaj je zanjo najboljše, ker ne veš kaj je res. Spoštuj njene občutke in bodi z njo. Morda bo izgubo kmalu sprejela, morda ne... Vse dobro in veliko moči prijateljici, tebi pa lp, Petra

Stran: [1]