Gina
|
Pa saj ni napisala, da se njen otrok ne sme igrati s svojimi igračami. Otroku gre na živce, da se še nekdo drug igra z njimi. Pa tudi ni napisala, da se česa ne sme dotakniti. Je pa res, da ima morda občutek, da ga oči nima tako zelo rad. Ampak saj ga že prej ni imel. Sprejet mora to v svoji glavici. Sprejet, da očetova brezpogojna ljubezen ni nujna za njegovo srečo. Vsak od nas, ampak čisto vsak ima na nekem področju ful reči za razrešit. Težkih reči, ki mora preko njih. Veliko otrok je takih, da imajo očeta, ki ne živi zgolj za njih. Pa da ne govorim, da so cele generacije otrok zrastle stoletja in stoletja gor v istem duhu. In zato niso umrli, so pa morda imeli bad feeling.Pa tudi ne gre za to, da jih sploh ne bi imel rad. Ima jih rad manj, kot me, mame, pričakujemo, da jih mora imeti rad. Ne znamo več ločit med tem, kaj se da prenesti in kaj ne, kaj je ideal in kaj malo manj kot ideal, ap vendar nekje še v mejah sprejmljivega in relativno povprečno normalnega za prenašat. Če te oče ne ljubi totalka v nulo, pa če ima ženo rajši, se to da prenesti ne da bi ratal živčna razvalina ko odrasteš. Garantiram. MOj oče je vedno imel svoje ženske kar precej raje kot svoje otroke. Še ljubosumen je bil nanje. in ne, ni nujno, da ti oče vse omogoči. Je fajn, ni pa nujno za tvojo srečo. Niti ni nujno, da če on z nekom živi, recimo z novo ženo in njenim otrokom, svoja dva pa vidi 2 popoldneva na teden, "uvožen otrok" spi na kavču, njegova dva pa v postelji od prej. Ni nujno, lahko zamenjajo, a ni pravzaprav logično - postavite se v vlogo nove žene. Niti ni to pogoj za srečo njegovih otrok. Fajn je, če se naučiš reči delit. Manj trpiš v življenju. Lažje ti je, če nisi tako posestniški, pa če sprejmeš, da je pač zdaj vse skupaj malo drugače, da je preurejen tale očetov lajf. Seveda bi bilo bolj fajn, če bi imeli vsak svojo posteljo, mnogo bolj fajn, ampak ni pa to pogoj za njihovo srečo. Če hoče človek biti srečen, si to lahko naredi. Fajn bi bilo tudi, da bi mamica spodbujala dobre odnose med otroki. Toleranco med njimi. To pa bi jim lahko prineslo zadovoljstvo v življenju. Torej če gledamo samo otroke, jim najbolj verjetno glede na pisanje ni nekaj strašno hudega. Razen če se jim dogaja kaj, o čemer nisi pisala. IN to, da je njim ok je edino kar šteje, a ne. Tista soba in postelja gor ali dol, pa deljenje igrač, pa take reči...to ni tolk važno v lajfu, veš. Važno je, kako boste dolgoročno to uredili, pa se vsi skup umirili in sprejeli da je zdaj vse drugače. A veš, če bi se vidva že prej dobro razumela, ne bi šla niti narazen. Tako pa veš, da človek ni po tvojem idealu, pa veš, da ima svoje minuse in je najboljše, da se nanje pripraviš. Pa jaz bi mu vseeno poskusila zaupat, da bo ok funkcioniral kot oče najinim otrokom, pa probala bi mu čist lepo prevalit odgovornost ko sta otroka tam in to v celoti. Če pa dolgoročno ne bo šlo, pa še vedno lahko začneš drugače ukrepat. Ampak takrat boš vsaj vedela, da si poskusila vse, kar se je dalo. Sicer pa te razumem, popolnoma razumem, da te zjezi ko prideta od njega čist zmešana. Tudi mene je prva leto to dobesedno iztirjalo in ubijalo. Potem se je pa umirilo - ker smo se mi umirili med sabo.
Še zgodbico ti dolgujem. Resnična je tale zgodba. Ena moja znanka je bila ker precej let "srečno poročena"...z enim zelo neodgovornim človekom....potem je le ta našel žensko (z otrokom), odšel in nič skrbel za otroke. Dobil je še enega otroka, pa še vedno ni imel niti stanovanjskega vprašanja rešenega, selil se je od hiše do hiše, stalno je bil brez denarja, ni plačeval preživnine, ni hodil po otroke... Skratka, tale moja znanka se je odločila, da otroci morajo imeti očeta in jih je dobesedno vozila v vsako smer več kot 50km do njega in še nazaj vsa leta OŠ, da sta ga videla. Otroka sta ga kula v zvezde, on je bil vse, ona je bila slaba in zanič v njunih očeh, ker ju je morala terat, da se učita, ker jima ni mogla skoraj nič kaj dosti privoščit, ker ju je včasih seveda tudi kregala, ker....ampak je bila res fajn mama. Skrbna, realna. In ju je še kar vozila... (a ne kako večina od nas niti pod razno tega ne bi delala, z mano vred!) Potem se je starejši sin odločil, da bi šel živet k očetu. In mu je dovolila. Takrat je spoznal, kako strahotno različne so razmere, v katerih živi njegov in oče od razmer, v katerih živi njegova mama. Takrat je sinu kapnilo, zakaj je potreben nek red in disciplina, kaj je pravzaprav prav in kaj narobe. Spregledal je, da oče ni bog, in da je imela njegova mama,zelo prav, ko je živela, kot je živela. Tarkat šele je očeta postavil v svoji glavi na realno mesto.
Vprašam te, ali bi ta otrok postavil očeta na realno mesto, če ga ne bi imel prilike spoznat? Kaj bi se zgodilo, če bi mama otroke raje imela doma, pa če bi si mislila, če ne skrbi zanje, naj pa tudi ne bo v stikih z njima, kot bi večina od nas naredila? Ali bi otroka kdaj imela realno sliko, ali bi ves čas hrepenela po njegovi ljubezni in ves čas obsojala mamo, da ni naredila vssega, da bi ga spoznala, da bi si "pridobila" njegovo ljubezen? Ali bi otroka cel svoj lajf potem hrepenela po gradovih v oblakih, ali bi se cel lajf spraševala, kaj bi bilo, če pa bi lahko prišla do očeta, če ju ona ne bi vozila? Matr, tolk je bila pametna, res hudo zelo pametna. Vsaka čast, da je bila sposobna v tistih razmerah ohranit trezno glavo.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
drži se in tvoja dva sončka.
saj pa otrok ni slep in čuti ko ni zaželjen. govorim za Claudijin primer.
