|
Anonimen -> Nasvet prosim (14.1.2009 10:46:36)
|
Moja hči ima sošolko, ki je bila pred rojstvom tamalega non stop pri nas, od pouka do pozne popoldanks ure, še rajši do noči, po rojstvu malega pa sem seveda zahtevala, da obiskov prvih nekaj mesecev ni, kasneje pa da se obiski zmanjšajo. Zdaj ta sošolka pride samo še občasno. Ampak kaj, ko sem pa včeraj totalno znorela, ko sva z mojim in s tamalim prišla iz nakupov domov (to sošolko sva še srečala malo pred hišo, ko je šla domov ob 20,15).
Ko sem vstopila skozi vrata zagledam mizo, kuhinjski pult in pod mizo polno drobtin, ostanki riževe čokolade, čipsa. Seveda popenim. Moja starejša hči užaljeno, da je vedno narobe, kadar je ona pri nas. Vprašala sem jo, če ji ne more reči, da naj za sabo pospravi, hči pa tudi, in ne bi bilo takega svinjaka. Kot vedno sem tudi tokrat opazila, da je hči čisto znervirana in se je samo še drla nazaj, kar je vedno p oobisku te sošolke. Drugi šok je bil, ko sem šla v dnevno. Da ne govorim, kje je bilo vse razstreseno, po celi dnevni. Tudi v tipkovnici, papirja okoli računalnika pa niti umaknile nista. Kot da bi kuram vgel hrano, te pa jo pokljuvajo, ostalo pa razkopljejo.
Naj povem, da je moja hči taka, ki se ne upa tej sošolki reči nič. Še pred letom se je sošolka družila z mojo hčero samo zaradi tega, ker je dobesedno delala z njo kar je hotela.
Pa da povem; v 3 urah, ko naju ni bilo je bilo pojedeno in razstlano; velika riževa čokolada, spito 1,5 pomarančnega soka, 1 čips, 1 bonboniera. Pa ne bi bila tako jezna na to, kot pa da zapustim čisto stanovanje, dobim pa svinjak.
Sem pa opazila, da se ta sošolka s sokom dobesedno naliva, non stop sprašuje mojo hči ( ne mene ali moža, tudi dober dan nama ne reče), ali ima še kaj sladkega za pojest. In ko vidi stvari v omari, vedno s tistim nejnim; a lahko, a lahko, prosim?!
Naj omenim, da ko je rio mare, pusti še v piksni pol vsebine, razpečkane še okoli nje in ko jo je enkrat vrgla v smeti tudi pogledala ni, ko je padlo mimo vrečke. Jaz sem takrat sklicala vse punce, je tajila da tega ni naredila, nato sem pa zabičala, da vsak, ki je med nami, je dolžan skrbeti za čistočo in da nisem snažilka.
V dnevni sobi pa ni šans, da se je.
To je kapljica v morje, kar sem napisala. Če bi še kaj več, bi rekle, da sem neumna, da sem jo stregla.
Ker jaz kontrolirati otrok ne morem vedno, sem rekla hčeri, da ji naj reče, ko me ni, da se pri nas držimo reda in da sem jaz zeeeelo huda, če posvinjajo.
Ampak ona ne, ker mislim, da še vedno ni tako močna, da bi se ji upala rečt.
Zanima me, ali naj spet popenim jaz na to sošolko, ali pritisnem na hčero, da ji tudi ona reče?
Da govorim s sošolkino mamo pa ne pride v poštev, ker sem ji že omenila, pa je rekla, da se bo pogovorila z njo, da ni pričakovala, da je njena hči taka drugje.
|
|
|
|