špelin@ -> Partner pri porodu - dilema (12.4.2005 10:27:41)
|
Jaz pa bi rada dodala še moje osebne izkušnje. PREOBČUTLJIVE - NE BERITE! Pri prvem porodu so mojega proti koncu poslali ven, ker se je mala rodila z ritko naprej in so bili vsi na trnih zaradi morebitnih komplikacij. No, na srečo je bilo vse perfektno :bravo: Ko je bila mala zunaj, so poklicali moža. Imam pa še eno zgodbo, ki je v osnovi sicer žalostna in boleča, a kar se partnerjeve prisotnosti tiče čudovita. Ko mi je drugi otroček v 20. tednu nosečnosti umrl, sem ga morala roditi. Mož je bil z mano od 06:30 zjutraj, ko so me pripeljali iz sobe, kjer so mi v trebuh našpikali injekcije za sprožitev poroda, do desetih zvečer, ko so me pripeljali z abrazije. Celo dopoldne in popoldne je hodil z mano gor in dol po KC-ju, jokala sva, se objemala in se imela rada. Pogovarjala sva se najinem angelčku in mož je bil z mano, ko sem prestajala hude popadke. Bila sva sama in on je bil tisti, ki je gledal, če otroček že prihaja. In ko je zagledal malo glavico, je odšel sestro. Malček se je rodil skoraj v njegove roke - miceno telesce, kot bi spančkal. Ta izkušnja naju je še bolj povezala, mož je jokal bolj kot jaz. Oba sva bila ponosna sama nase, ker sva za malega storila čisto vse, kar sva le lahko. In mož ne bi nikoli pozabil, da sva bila takrat eno v doživljanju poroda najinega angelčka. Zato si močno želi, da se najina tretja kepica rodi vsa kričeča in topla v njegovi prisotnosti. Seksualno sva si še privlačnejša kot prej, tako da dejstvo, da je gledal, kako iz mene prihaja otrok, pri njemu ni spremenilo njegove ljubezni do mene :bravo: :angel:
|
|
|
|