|
Kerensa* -> RE: A znate odklopit (13.1.2009 14:41:20)
|
Ko jaz slišim rešilca, samo pokličem Kamikazo, če sta on in avto še v enem kosu (taksist, kaj 'čmo). Drugače pa večkrat, ko kje preberem, da se je kaj zgodilo, pomislim na koga, ki ga poznam od tam ali pa na koga, za kogar vem, da se potika tam okrog - pa pokličem in preverim. Nazadnje je bilo to takrat, ko je bilo streljanje na glavni avtobusni postaji v Ljubljani - prijatelj vozi primestni avtobus in sem ga takoj poklicala, da sem preverila, če niso slučajno njega ustrelili. In podobne situacije, no - predvsem službeno je ostalo.
Ne znam pa odklopiti, ko se mi zgodi krivica (ali, bolje rečeno - ko sem prepričana, da se mi je zgodila, čeprav se mi morda ni) - takrat pa meljem in meljem, dokler ne zmeljem do konca. Takrat hočem, da se stvar razčisti. In enako takrat, ko vem, da imam prav - ne popustim, pa če se svet podere. S tem sem se marsikomu zamerila, ampak moja vest je pa le ostala čista. Nikakor namreč ne dopustim, da se na mene vali tuja krivda, da bi mi drugi ljudje podtikali njihove lastne napake (in da potem jaz plačujem zanje) in podobno. Na-a, tukaj sem pa pripravljena iti čez trupla.
Paničar pa drugače nisem. So bile že situacije, ko mi ni v rit skakala samo ena kuzla (kakor se reče), ampak kar cel trop, jaz pa sem vse skupaj poslala k vragu ter si skuhala kavo in prižgala čik. Kamikaza je tulil in skakal okrog mene in paničaril, jaz sem si pa dala na ušesa slušalke, navila muziko do konca in si prepevala kakšno "Kako je lepo biti glup".
|
|
|
|