|
Maj78 -> RE: Februarski sončki - 9. del (12.1.2009 22:40:58)
|
Čer, morm povedat da je Žan hvala bogu pojedel celo en majhen košček kruha z kislo smetano gor in potem pred spanjem še 240ml mleka, tko da bomo videli kaj bo jutri.
Eto prpopam vam mojo porodno, tiste k se vam je pa ne da brat jo pa preskočte.
Moja porodna Zgodba
Moj predvideni datum poroda je bil 22.2.2008 in meni se je zdel to super datum za rodit, vendar najin otrok očitno še ni bil pripravljen pokukati na svet, zato se je moja ginekologinja odločila, da mi bo 27.2.2008 porod sprožila. V zelo mrzlo sredo 27.2. ob deveti uri zjutraj sem se morala zglasiti v pritličju Ljubljanske porodnišnice in tam me je pregledala neka mlada ginekologinja katera ni bila pri pregledu ter vstavljanju svečke za sprožitev poroda nič kaj nežna. Že s tem ko sem gledala njeno mimiko na obrazu med vstavljanjem svečke me je vse bolelo, ko pa sem vstala iz stola se je kri vlila iz mene me je pa kar vse skupaj malce minilo. Potem so me sprejeli na oddelek E v 4 nadstropju porodnišnice ter me priklopili na CTG kateri ni pokazal nič konkretnega ,saj ni bilo nobenih popadkov zabeleženih v eni uri mojega priklopa. Vmes me je prišel pogledat nek študent medicine ki naj bi mi izmeril širino medenice, pa se je naveličal čakati in je odšel. Potem je končno prišla moja ginekologinja in me je še ona pregledala in dejala da naj ne delam panike ampak da imamo najbrž okoli otrokovega vratu zavito popkovino in da naj ne kličem domov ker bo panika in da gremo kar v porodno.
Ko sem prispela v čakalnico, kjer se čaka na klistir in britje, se z tistim gromozanskim trebuhom usedla , prileti babca Mia in mi reče da se greva obrit. Predno ji rečem, da nima kaj brit sem že ležala na mizi ona pa si je pripravljala 'orodje', mi dvignila haljo in rekla ja zakaj mi pa niste rekli da ste goli? Odgovorila sem ji:''… saj sem vam hotela pa me niste poslušali'', potem je rekla '' no zdaj pa v klistirnico''. Prosila sem jo, če grem lahko na wc in če mi da kak nov vložek ker močno krvavim. Me začudeno pogledala, mi dala vložek in rekla naj se ne zaklepam. Ko sem se umila in dala nov vložek , je rekla, da nimava časa za klistirnico in da greva kar v porodno. Men pa nič jasno.
Dobila sem marelično porodno sobo številka 10 v kateri so montirali nove zavese, bila je velika z dvosedom. Priklopila me je na CTG in pustila samo, ker je morala pomagat na svet še enemu februarčku. Konstantno sta v mojo porodno hodili dve porodničarki in me nadzorovali ter se skoz neki dogovarjali med sabo, saj je moja ginekologinja morala nujno na sestanek. Skozi sta mi postavljali neka vprašanja, zakaj so se danes odločili da mi sprožijo?Če imam že popadke? Jaz pa sem jima odgovarjala, da ne vem, ker sem prvič noseča in da naj mi povesta kako naj bi popadki sploh zgledali. No končno sta povedali, da sta se po posvetu z mojo ginekologinjo odločili, da mi naredita carski rez, saj ,da ko dobim jaz popadek (ki je bil 40 in ga nisem čutila) otroku pulz pade iz 160 na 100 in če bom podpisala privolitev. ''Seveda bom podpisala, saj mi nič drugega ne preostane'' sem jima odgovorila . Na moje presenečenje mi je rekla, da mi ni treba podpisati, samo v tem primeru bom rodila mrtvega otroka. Meni je ratalo kar slabo . Vmes sta mi še hotli predrti mehur in mi skakali po trebuhu,da bi videli plodovnico (jaz sem pa vpila od bolečin), plodovnice pa ni bilo. Uglavnem, jaz sem podpisala s takim cmokom v grlom, poklicala svojega da naj pride in da mi bodo naredili carski rez, ter se pošteno zjokala. Vmes se je smena babc zamenjala in dobila sem babco Lili. Po pol ure so mojega končno spustili k meni, da je naredil nekaj slikc, mi umili trebuh, vbrizgali neko modro tekočino v mehur , me odpeljali v operacijsko, mojemu pa rekli da bo čez pol urce že oči. Moj mi je dal še lupčka in me že ni bilo več.
No, ko so me peljali iz operacijske skozi mojo porodno sobo sem vpila, da me full trebuh boli in videla mojega kako mi daje neko malo črno gmoto lask . Takrat mi dal Žan prvega lupčka oziroma se me je prvič dotaknil, jaz sem mu vrnila in dala prvega lupčka. Potem so mene odpeljali na A oddelek v sobo za intenzivno terapijo, moj pa je ostal v porodni sobi z Žanom. Potem je prišel okoli 16 ure k meni na oddelek , kjer sem bila, priznam, še čisto zadeta in se pol stvari ne spomnim, uglavnem potem so nama pripeljali še Žana in sem ga prvič prislonila k prsim in na moje začudenje je zagrabil ampak zaspal na moji dojki. Kmalu je bila ura že 18, da se je moj moral posloviti, Žana pa so tudi odpeljali v posebno sobo kjer so imeli dojenčke. Mene pa prisilili, da vstanem iz postelje. Povem vam, da je bilo zelo težko, ker me je res vse full bolelo. Vsakič, ko sem se premaknila so me šivi zategnili in prava umetnost je bila iti na wc z vsemi tistimi flašami.
Naslednji dan, sem bila še na oddelku v intenzivni sobi v katero so nam vozili dojenčke, mislim , da tri ure čez dan, da smo jih dojile, vendar naš ni nikoli dejansko vlekel ampak je zaspal na dojki in bolj kot sem govorila sestram, da moj otrok nič ne je in če mu dodajajo mleko , bolj so govorile sestre da naj ne skrbim in da one skrbijo zanj, ena mi je celo prinesla malo glukoze ki mu jo je kapnila v usta da bi ga spodbudila k sesanju, pa tudi to ni pomagalo.
Drugi dan so nas prepeljali v navadne sobe ampak še vedno v istem oddelku in ko so mi pripeljali Žana mi je šlo tako na jok in sem tako jokala kot dež, da sploh nisem opazila da leži na neki blazini. Ko me je sestra videla, da jokam, me je potolažila, da naj se ne sekiram da otroci pač včasih nehajo dihati in da to ni nič takega in da zato ima to blazino na kateri leži, da če slučajno preneha dihat začne piskat blazina in tako nekdo prileti takoj v sobo. Men je padla tema na oči in sem še bolj začela jokati. Med tem je prišel pediater in rekel :''otroci se gredo slikati, pregledali jim bomo kolke in ko to opravimo vam jih pripeljemo nazaj''. Seveda sta moji cimri dobili otroka nazaj a mojega ni bilo. In ko sem vprašala sestro mi je rekla ,da ne ve kje je in da mi bo poslala pediatra. Punce moje, jaz sem bila v takem šoku, da tud spraševati nisem mogla samo jokala sem. Ko je pediater prišel je samo na hitro rekel, da je otrok med nego nehal dihati in da so ga dali na opazovanje na intenzivni oddelek otroške terapije, ker ima nizek sladkor, aja pa še vprašal me je, če sem imela nosečniški diabetes? Odgovorila sem mu, da ne vem ker nisem bila testirana. Potem je mrko on odšel, prišla je neka sestra in mi rekla, da ko pride moj partner lahko greva pogledat otroka v 1 nadstropje. Pomoje vam ne rabim razlagat koliko sem prejokala v tistih parih urah in kako sem komaj čakala da bo ura tri, da moj pride. Hvala bogu, je prišel lahko prej in tako sva šla Žana pogledat ob 14 uri v intenzivno terapijo, kjer me je na najino presenečenja sestra katera je skrbela za Žana nadrla kakor čes kakšna mati sem, da sem šele sedaj prišla pogledat kaj je z otrokom, jaz pa vsa nemočna v jok. Moj se je takoj postavil na mojo stran in jo je nadrl nazaj, da so mi sestre rekle, da ga grem lahko obiskat šele ko pride on in on lahko pride v času obiskov ti pa so od 15 ure dalje. Potem se je le malo umirila in nama obrazložila, da na tem oddelku obiski potekajo drugače in da sva lahko skoraj skozi pri otroku. Uglavnem, na tem oddelku v štirih dnevih nisem prišla do pediatra, ki bi mi dejansko razložil kaj je narobe z Žanom in zakaj do tega pride. To nama je razložil dežurni pediater peti dan in moram priznati, da je bil to edini zdravnik, ki si je dejansko vzel čas za naju in nama vse lepo razložil in povedal, da se včasih zgodi pri prenošenih otrocih, da pride do kake okužbe, ki je pri nas hvala bogu ni bilo, ampak posledično glede na to, da ni bilo plodovice je vprašanje koliko časa je bil dejansko Žan brez hrane in je dejansko hiral v mojem trebuhu, namesto da bi pridobival na teži. Važno je ,da sem ga šesti dan končno dobila na svoj oddelek in sedmi dan sva odšla domov in to je bil najlepši dan v mojem življenju.
To pa je čisto nova zgodba,ki se iz dneva v dan spreminja…..
|
|
|
|