|
Joe -> A je mozno nahraniti ves svet...? (11.4.2005 23:35:59)
|
O podtaknjenem aidsu in malariji slišim prvič. Res pa je nekaj: živimo samo tisto, ki prinašamo profit ali ki se nas ne splača pobiti, bodisi zaradi denarja bodisi zaradi truda ali posledic. Če bi naša smrt za vložen trud prinesla dovolj profita, bi se kmalu našel rabelj.
Zanima me, kako se bodo v prihodnosti odvijale vojne. Zadnji svetovni sta bili revolucionaren dosežek v moči orožja, atomske tehnike pa še pravzaprav niso uporabili.
Da pa vojna za časa našega (oz. enega) človeškega življenja in na naših tleh bo, podpira zgodovina. Razlika bo v tem, kako jo bo odneslo civilno prebivalstvo.
V preteklosti je vendarle bilo precej več vojn, ki so morijo omejevale na vojaštvo (največkrat najemniško). Kruta izjema je tridesetletna vojna na Nemškem, ki so jo sprožili katoliški vladarji ob papeževi podpori proti novonastalemu luteranstvu in ostalim reformatorskim gibanjem. Seveda se je vmešala večina Evrope, a začetek je sprožil pobožni Rim. V tisti vojni je bilo menda pobitih 12 milijonov ljudi, nekje tretjina celotnega prebivalstva. Ker so morali pobijati "na roke", je bila krutost in posurovenje vojaštva neznosno.
Prva svetovna vojna je "fantastično" uporabila idejo francoske revolucije, da je mogoče ob vojni nevarnosti rekrutirati kar vso sposobno moško prebivalstvo. Tega Evropa prej ni poznala oz. prakticirala na splošno. Ker so bile vojaške eminence staromodne, orožje pa prav nič, jim je uspelo pobiti veliko milijonov mladih ljudi, jarke pa prestaviti za par kilometrov. Tudi na Soči. Vojake so naganjali v juriš na strojnična gnezda, kjer so regljali Maximi in Gatlingi, ki so jih šele dobro izumili. Civilno prebivalstvo, z izjemo rekrutiranih, ni utrpelo morije.
Drugo svetovno vojno kar dobro poznamo. Ker se je pokazala možnost zračnega bombardiranja, so jo dodobra izkoristili. Najprej pes Hitler, nato verižno zavezniki. Itn.
Skozi VSO zgodovino so se našli ljudje, ki jim ni niti malo mar, če bodo nekateri (ali kar večina) umrli za njihove ideje. Kar je čudno, je to, da jih nikoli ni bilo mogoče spraviti s pravih pozicij, malo manj pa tudi to, da jim je večina ploskala pred vojnami, med krvavenjem in po njem. Pariz je ogabno nabutan z vojaškimi obeležji, podobno London, Berlin malo manj, drugje pa še nisem bil. Naš Maister je resnično poet in pozitivna figura, ker je vodil kratke in malo krvave boje za tiste, ki s(m)o tam živeli. A o moji dilemi, naj se vojskujem za svobodo ali ne, ne bom pisal.
Ob vsem morjenju, ko je bilo življenje vredno manj kot skodelica juhe, pa so drugje ali pa prej oz. kasneje ljudje živeli, peli, se ljubili in kregali. Nastajale so neverjetne umetnine. Neskončno čustev in misli je izpuhtelo brez sledu, ko so umrli njihovi lastniki. Prav neverjetno je, kako se vijeta ti dve vzporedni reki - totalna morija in veselje do življenja.
Upam, da bo prvega čim manj, ker ga očitno BO, in drugega čim več, ker bi ga radi. Seveda si tudi zase želim, da me vojna ne doleti.
|
|
|
|