|
Gina -> RE: Kako sprejemate staranje? (7.1.2009 12:27:39)
|
Vprašala si to na zelo "mladem" forumu. Ko si med 25. in 35. letom, je večina reči v lajfu ful fajn. NIsi več tako mlad, star še sploh nisi, prekipevaš od vsega lepega, samozavesti in imaš otroka, smisel lajfa, ter si zelo optimističen kar se službe tiče, imaš zagon in veselje na vseh frontah. Potem pa prideš mal v krizo srednjih let, ko se začneš spraševat, a je to vse, kar ti življenje ponuja. Mislim namreč na totalno norišnico in preobremenjenost na vsakem koraku. A je to res vse? Malo rataš zgaran. Totalno zgaran kot kakšna stara mama. In potem se vprašaš, kam tako noriš, ker ti bo ravnokar življenje res ušlo, mislim tisto pravo življenje, uživanje sem in tja vmes, nehisterija vsakdanjika. In potem ugotoviš, da so vse manjše bolezni in zdravstvene težave pustile na tebi en fejst ornk pečat v obliki kroničnega obolenja, ker si jih ti ignoriral, ker so ti dohtarji govorili, da blefiraš. potem ugotoviš, da kar naenkrat ne zmoreš več toliko, kot si zmogel, da si zmatran, pa da si veliko večkrat bolan, kot si bil. Ne, ne, nisem v depri, sploh ne. Samo realna sem in iščem nove življenjske poti izven norišnice mest in službe in jih bom tudi našla. Vidiš, če že sprašuješ, v srednjih letih sem se odločila življenje si postavit na glavo, ga totalno obrnit. A je to sprejemanje staranja, sprejemanje ugotovitve, da imam najbrž pol življenja že za sabo in da mi tako življenje kot je, beri norenje na n-to potenco ni všeč.
S spodaj napisanim se strinjam in se lahko popolnoma poistovetim. Me ne skrbi vizuelno staranje, niti malo, skrbi pa me zdravje. In zdravje je odvisno od tega, pod koliko stresa živim. Nočem ga več. Stresa namreč. Zato dojemam staranje kot nekaj pozitivnega, kar te prisili, da ne živiš kot avtomat po eni in isti poti, ampak da nekaj storiš zase.
IZVIRNO SPOROČILO: HuAnita
Pri staranju me bolj kot vizualno 'odcvetavanje' skrbijo bolezni. Ko odpove en organ, pa drugi, pa to slabše deluje, pa ono.... Tisto me bolj skrbi, ker ob tempu življenja, ki se mu podrejamo dandanes, bomo po moje večina takšni ali drugačni invalidi...
|
|
|
|