ronja
|
tia, tudi optimistični ljudje imamo svoje doline, ravno tako se zlomimo. Ključ do tega, da ostanemo optimistični pa je to, da si priznamo, da smo pač v dolini, se zjokamo, če je treba, zdivjamo, karkolipač in gremo dalje - na nov vrh. Čisto nič ni narobe, da si kdaj pač žalostna - če imaš zato konkreten razlog, je to edino normalno, sicer bi bilo nekaj narobe s teboj... Torej, dovoli si bit žalostna in če je treba tudi jokat. Bo šlo hitreje mimo. Vzemi si čas, pa določi, koliko, ko se lahko čisto sprostiš, zjokaš, karkoli pač rabiš. Potem pa se sestavi nazaj in si reci: Tia, ti si dovolj pametna punca, da te ena taka stvar ne bo sesula do konca in greš naprej! In naredi plan, kaj vse bosta počela s sinčkom, pa žgečkajta se čim več - smeh sprošča endorfine in tako ne boš tako nesrečna.
pri meni to vedno pali: se zlomim, zjokam, povem, kaj me muči in potem se sestavim nazaj, najdem rešitev, rešujem probleme "per partes", torej po delih, kot bi rekel moj oče... Pokvarjen avto - bo šel pač k mehaniku, dotlej so pač busi. Denar - zaradi njega se res ne splača jokati... Ni moškega - ni tako obupno nujno, da takoj rešuješ, vpiši se na kak tečaj, da koga spoznaš, potem bo pa že prišel kakšen. Pogrešaš tega, ki je šel: hja, to je res zoprno, ampak če je tak bučman, da se ni niti spomnil na vaju, potem že ni tega, kar bi moralo biti... Malo bo še bolelo, s tem se moraš pač sprijaznit, saj ko stopiš na ježka tudi boli, ko daješ trne ven, pa jih vseeno lepo daš vse ven, ne? Torej sprejmi, da to pač tak je. manj bo bolelo, če boš imela s čim zaposlit misli. Pojdi posurfat za "kid's crafts", boš našla ogromno idej, kaj počet... Še kašen problem?
nanč, zaplešita doma, saj je tudi fino - pa še postelja je blizu .
gina, ma tudi bit bolan ni čisto sranje, lahko si tudi polomljen ali ornk bolan, pa si vseeno srečen (preverjeno, pa ne enkrat ). Verjamem, da lahko tudi osamljenost bolj boli kot kakšna bolezen. Ker čeprav si čisto hin, se še vedno nasmeješ, še vedno pridejo k tebi ljudje, ki jih imaš rad - in si srečen...
meni se pa zdi čudno, da imaš tak občutek kljub otročku, ki ti dela družbo in te ima rad.
jaz jo pa razumem: meni bi bilo tudi osamljeno samo s tamalo brez lubija te dni... Otroci so super, ampak rabimo pa vseeno še kaj drugega v življenju. In če nimamo, pač pogrešamo...
Verjamem, da imaš otroka rada in da je tvoj "vse", vendar si odrasli ne želimo biti sami pač v drugačnem smislu. In tega ti tudi lasten otrok ne more dati
Podpišem - predvsem pa ne bi bilo prav, da bi nam to dal otrok... To potem ni zdrav odnos. Je boljše, da se kdaj mama zjoče, ker ne najde pravega partnerja, kot pa da iz otroka naredi partnerja... Tak da se mi zdi boljše, da človek pojamra, da je osamljen, kot da tega ne razume, ker imaš kao otroka - to ni isto in ne sme biti isto in otrok ti ne sme polnit praznine, ki je ostala po odhodu ali odtujitvi partnerja, to je narobe! To vodi v posesivnost do otrok in v hudo nezdrave odnose, po moje...
Sicer mi še ni bilo treba bit sami za praznike, ampak vem, da če bi se lubiju kaj zgodilo ali če bi se zdaj razšla, bi bila hudo osamljena in ne, moja punčka mi niti približno ne bi mogla dat tega, kar bi pogrešala. Zapolnit čas je eno, zapolnit čustva pa drugo... Če ne drugega, je verjetno hudo zvečer, ko otrok zaspi in pride za tabo...
|
Natisni
preživela "sama" bila sem s starši in s tamalo, a vendar sama, letos sem prvič, torej tretjo novo leto dočakala z mojo ne več tako zelo novo ljubeznijo 
. 
