|
nicimoja -> Mami, mami (29.12.2008 10:31:26)
|
Moj mali fantek 2,8 let je tako navezan name, da še na wc ne morem, da mi ni neprestano za petami. Vse mora mamica, dat pit, dat jest, ga oblečt, dat zvečer spat, dat lulat, dat kakat, roke umit,... Ma, saj je samostojen in priden, ampak to me pa resnično nažira. Ful ima rad oba, tudi ateka, ampak, ko sem doma še jst, je samo mami. Danes zjutraj se je tako drl, da sem se celo pot v službo jokala, pa verjetno ne zato, ker se je on drl, ampak zato, ker ga imam skoraj dobesedno privezanega na sebi. Ne vem kje je napaka, če sploh je. Dam mu tudi kazen, če si jo seveda zasluži, in pri tej vztrajam. Vse to me že najeda, žre, samo mami in mami. Zjutraj grem v službo, potem v vrtec, cel popoldne z otrokom, zraven me čakajo še v sakodnevna opravila,... Ne vem, več no. Kar na jok mi gre, pa sej sploh ne vem, po eni strani mi manjka družbe, po drugi bi rada s svojim decom kam šla, da bi bila vsaj malo sama, da bi se moj ustaljeni ritem malo spremenil, pa noče nikamor, samo otrok in otrok. Dat ga ne smem nikamor, ne k staršem, ne k njegovim, niti za eno urco, ker je moj nenormalno ljubosumen,... Če ga pa že dam, je vse narobe in se ne pogovarja. Pol mu pa očitam, da je zato mali takšen, pol se pa mula in ne meni. Pa še ful je jezen, če ga mali ignorira in samo mami, mami. Pa sej ni vedno tako, ampak večino pa. Povejte mi, kako je kaj pri vas s tako starimi otroci, ali so samo v takem obdobju, ali ...?
Hvala, ker ste brale tole mojo zmešnjavo, ampak danes sem res žalostna. OBA IMAM NEIZMERNO RADA IN NIČ NAM NE MANJKA. Mnenja in izkušnje prosim!
Pa ne razumite me narobe, da mi je otrok kao v breme, ali da ga nočem, da ga ne maram. Niti najmanj, teh besed niti slišat nočem, ker sva ga ustvarili z ljubeznijo in tako ga tudi vzgajava.
|
|
|
|