*Sinty*
|
Da še jaz izpišem svojo bolečino. Na kratko: Stara sem 20 let, partner je 14 let starejši od mene, skupaj sva 3 lete. Živiva skupaj v pod najemnem stanovanju-hiši. Imava prekrasnega sina starega 1 leto in 2 meseca, ter pričakujeva drugega otroka, ki bi že mogel pokukat na svet, pa še noče. Res da sva se v teh 3 letih velikokrat preselila, in to zardi mojih staršev oz. očeta. Hotela sva si pri nas doma urediti ljubko mansardno stanovanje, spremenit malo okolico, prenovit hišo.... Ampak to mojemu očetu ni paslo, ker bi mogla delat pač tako kot bi on reku, ker se ima za boga, midva pa se mu nisva stila. Zato sva šla od doma. In ko se je rodil najin prvi , se je odnos očeta zalo spremenil do naju, in midva naivneža sva mu vse verjela in šla nazaj k meni domov. Zakaj bi plačevala visoko najmenino, če pa je doma velika hiša skoraj prazna. In to je bila največja napaka kar sva jo lahko naredila. Po enem mesecu je bilo spet vse isto. Komandiranje, podjebavanje,..... Tako da smo se navsezadnje skregali in postavil nas je pred vrata. Zopet sva si poiskala stanovanje, in sedaj smo tukaj, v lepi hiški.... Ampak vsi ti prepiri ki so bili pri nas doma so na najini zvezi pustili sled. Pa tudi na meni, ker sem očeta tako zasovražila da . Zahtevala sva da nama povrne stroške oz. denar ki sva ga vložila v hišo in ga ni malo, samo on se požvižga nad naju. In kot sem že omenila, vse to je zelo vplivalo na najino zvezo. Čeprav sva sedaj zase se še vedno kregava. Vedno ko naju kdaj "zmatra" za denar, mi očita da so nama dolžni ljudje, jaz pa sem nesposobna dobiti ta denar. Začelo se je tudi poniževanje z njegove strani, da sem pač (priimek), da sem ista kot testar, da samo izkoriščam, da sem nasposobna za vse.... Karkoli mu rečem nazaj, me še 100x bol zabije. Nikakor mu ne morem do živega oz mu sploh kaj dopovedat. Čedalje slabše je.... Ko leživa v postelji, al pa sediva v dnevni na sedežni, le nekaj cm stran drug od drugega, se mi zdi kot da je med nama ogromen prepad. In to me takooooooooooo boli..... Sploh ko sva sama z sinom doma, se igrava, a men misli odpotujejo v prteklost, kako smo se meli lepo, kako sva se z partnerjem razumela, sedaj sva pa pred koncem. Takrta se mi ulijejo sovze, in moj me tako ljubeče pogleda. Večkrat se prav stisne k meni, kot da bi že vse razumel, da je nekaj narobe. Čeprav poskušam skrit sovze pred njim, a prav pogled na njega mi prikliče vse spomine, in zavedanje da prav to nedovžno bitje bo nosilo največje-najtežje posledice. Pa še enega pričakujem, prav zdaj v teh najtežjih trenutkih. Tako me je strah prihodnjosti. Rada bi začela znova, rada bi spakirala in šla, pa ne vem kam. K meni domov niti pod razno ne, niti predstavlat si pa ne zanam kako bi shajala z 1 letnim sinom in novorojenčkom v podnajemnem stanovanju z trenutno porodniško in otroškim dodatkom, okol 400€ na mesec. Preveč strah me je poskusit.... Samo tako kot je sedaj, ne gre nikakor naprej. Vem da samo sebe uničujem, in s tem tudi otroka......... In kot da že niso dosti prepiri, je sedaj začel še okol hodit. Sploh mi ne pove kam gre oz kje je bil. Če pa ga pokličem po večih urih odsotnosti me pa nahruli k smrklo in mi zabije naj ga ne kličem več za brezveze, razn če je res nujno, kot recimo prevoz v porodnišnico. Tako osamljeno in zapostavljeno-zavrženo se še nisem počutila nikoli. Priznam, tudi jaz sem delala napake v najini zveze, samo kaj takiga si pa res ne zalužim. Aja, pa še to. Pred parimi dnevi mi je očital, da sem ga "izkoristla"z otrokom, ki ga sedaj pričakujeva in da sedaj je LE zaželjen. Haloooo..... S tem mi je pa do konca porušil svet... In to prav sedaj, ko so pred vrati še vsi ti prazniki, ki so zame nažalost že tako ali tako uničeni... Opravičujem se za to razmetano pisanje, hotela sem čim bolj na kratko opisati vse skupaj zato je tudi verjetno kaj vam narazločno napisano. Prosim, za kakršno kloli vspodbudno besedo, ki jo res potrabujem, saj na žalost nimam nikogar s katerim bi se lahko pogovorila o teh problemih....
< Sporočilo je popravil *Sinty* -- 23.12.2008 0:19:04 >
_____________________________
"Vsakdo dela napake. Odpuščati jih je dejanje ljubezni."
|