|
mausikaa -> RE: Nismo še obupale kljub 40 + (13.3.2009 8:11:25)
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen
Že kar nekaj časa »se sprehajam« po forumu a šele pred kratkim sem vas našla. Moja zgodba se verjetno razlikuje od vaših a smo si bolj ali ne na istem.
Letos bom dopolnila 39 let. Imam dva bolj ali manj odrasla otroka. Ko jima je bilo 10 in 5 let, sem se razšla s takratnim partnerjem. Zaradi stvari, ki sem jih doživljala sem si zadala ostro črto med svojim osebnim življenjem in družino. Predvsem sem bila mnenja, da v naše življenje ne bom nikoli več spustila moškega. In tako je bilo do pred malo več kot dvema letoma. Takrat sem ga spoznala. Še preden sem se dobra zavedala je že živel pri meni. Resnično se dobro razumemo, moja otroka ima rad in jima tudi veliko pomaga. Porajala pa se je želja po še enem otroku. Vse bi bilo lepo in prav v kolikor nebi sama opravila sterilizacije. Takrat se mi je to zdelo edino pametno, sedaj pa zadevo vse bolj obžalujem. O otročičku smo se vsi štirje veliko pogovarjali in vem, da bi bil zelo zaželen.
Preko elektronske pošte sem svojo željo prenesla dr. Rešu. Odgovor je bil, da naj se čimprej oglasiva v njegovi ambulanti z napotnico (sama od svoje g. on od svojega izbranega zdravnika).
Sedaj pa zbiram pogum, ker se bojim moralnih naukov. Najbolj me je strah, da me bodo ženske, katerim ne uspe zanosit po naravni poti prezirale in obsojale, kajti jaz imam dva otroka.
Kaj bi ve storile v mojem primeru, bi se podale k dr. Rešu ali bi željo po dojenčku zatrle in živele za obstoječo družino.
ne glej na to kar mislijo druge, glej nase. Sterilizacija je bila v danem trenutku najboljša odločitev in hvala bogu da ti ata Reš lahko pomaga... kar pogumno
jaz bi k Rešu vsekakor zavila ;-)
|
|
|
|