|
*kinnie* -> RE: Septemberke 2009 (30.3.2009 8:46:47)
|
Lenčk, ne vem če ti bo moj nasvet kaj koristil, v bistvu ga sploh nimam, ker sploh ne vem, kako bi danes reagirala na to....lahko ti povem, kako sem to doživljala takrat....
V prvo sem imela jaz čisto napačne predstave o nosečnosti...mislila sem, da se takoj zanosi,....kot mnoge, ki se prvič srečajo z željo po otročku...no in ni in ni šlo, tako da sem po kar dolgem času obupala....potem se je prikazal plusek. Takrat si nisem niti v sanjah predstavljala, kaj vse lahko srečko nosečko doleti....no nosečnost je lepo potekala, edino kar me je takrat morilo je bilo, kako bodo starši odreagirali na mojo nosečnost....potem pa kar naenkrat bummm, zjutraj, ko sem se zbudila, kri! V hipu sem dojela, kaj se nekaj dogaja, skozi glavo mi je švignilo splav-ker to je bilo takrat vse kar sem vedela o krvavitvah...splav! Jokala sem kot nora, to je bil tisti jok, ko se čuti, da se nekomu para srce....nič nisem slišala kaj so mi govorili potem v bolnici, samo jokala sem....ginekolog mi je pokazal srček na UZ, pa priznam nisem doumela...še takrat se nisem zavedala, kaj se dogaja...v bolnici so se potem krvavitve ustavljalale, ob minimalnem naporu povečale,...jaz sem jokala, psihično sem bila totalno sesuta....spustili so me domov. V svoji glavi sem se malo umirila...ravno ko sem začela pozitivno razmišljati, se je spet ulilo,... spet bolnica.....takrat sem bila vsaj malo pripravljena....spet jok, najbolj me je bolelo, kako sem nemočna....Ko sem prišla domov, sem naredila napako, začela sem prebirati forume in si naredila take strahove, da se ne da povedat. Ob vsakem izcedku me je čisto sesulo, ker sem mislila evo spet....prav bolezensko sem si želela 26.tedna, potem pa 32. ko je ponavadi ok, vse so takrat sem se tresla kot šiba n vodi,....zelo stresna nosečnost, polna obupa, strahu....potem se se umirila in srečno prišla do konca.
V drugi nosečnosti sem se dobro pripravila na krvavtive, vedela sem, da se lahko zgodi....no pa sem dobila še eno lekcijo-odmrtje ploda....pa še eno,....
In danes po vsem tem gledam na nosečnost povsem drugače, kot izziv, da pa mi bo le uspelo priti do konca...sem starejša, nekaj sem že dala skozi, tako da vem, da se marsikaj lahko zgodi. Danes bi krvavitev sprejela čisto drugače....verjetno bi me skrbelo,....ampak bi se znala umiriti, predvsem globoko v sebi bi razčistila s sabo, da je to le kanček na moji poti....
|
|
|
|