ronja
|
Nekak se hočem obvladovat in si govorim,da je to verjetno kej s hormonim povezano ali pa ne?? Ene zelo vržejo hormoni, mogoče bolj tiste, ki niso pričakovale (se mi zdi, da ga ti še nisi)... Ne vem, mene hormoni vržejo fizično, pri Ronji sem vsak dan bruhala, pa sicer mam jeklen želodec, lahko pojem, kar čem, nobeno razburkano morje me ne vrže s tira, nosečnost pa čisto! Vsakič... Psihično pa sploh ne: taka sem kot prej, prizadanejo me iste stvari in v enaki meri, sekiram se isto, nič bolj, nič manj, zapomnim si enako, ravnotežje imam enako, zberem se lahko ravno tako kot prej (če se mi pač da ). Meni je bilo pri Ronji grozno, ker sem bila zeloooo občutljiva na vonjave in moj bratec je bil tako navdušen, da bo stric, da se je hotel skoz objemat z mano, pa bit blizu (pa že itak mamo tako navado...), ampak meni je on tako smrdel, da je bilo za znoret, pa tudi če je bil direkt izpod tuša - pa je tudi sicer zelo čist fant, da ne bo pomote, tudi ne pretirava s kakimi vodicami ipd... Ampak nos je res hecna stvar, jaz ga nisem trpela zraven sebe, pa ga imam fuuuuuul rada! Nisem vedela, kaj naj naredim, ker ga nisem hotela prizadet, sem se mu pa skoz nekak izvijala iz rok... PO porodu je bilo pa vse ok, zdaj ko sem 2. noseča, pa je boljše, še vedno pa ga nočem glih preveč vohat . Ima pa to čisto biološko podlago: dosti ženskam takrat vsi moški ( razen partnerja, včasih pa celo z njim vred) smrdijo in zato jim gredo na živce... Nekako se očitno hočemo zavarovat in včasih pustimo samo lubija zraven, včasih pa še tega ne. (pa itak nam dišijo ljudje, ki so čim bolj drugačni po imunskem sistemu, torej s katerimisi nismo v sorodu... in v nosečnosti se te stvari potencirajo, zato je logično, da mi je smrdel). Mogoče se to dogaja tudi tebi. Res pa je, da sem jaz rada pomislila na brata, samo zavohat ga nisem smela. Z lubijem pa ni bilo problemov, on mi ni smrdel, on mi diši. Zdaj grem lahko direkt bruhat, če moram oblečt s pralnim praškom oprano cunjo (uporabljava hvalabogu oreške)... ampak tako, kot na nekatere delujejo hormoni fizično, na druge psihično ali pa oboje ali pa nič... Tako da možno, da je to od hormonov, največji problem je na začetku, ko se stvar spremeni, potem se umiri, ker se telo navadi na drugačen hormonski status. Lahko pa da dejansko nisi bila pripravljena na ta korak in te je vse skup malo prehitelo in se ti je zato psiha uprla. Pogovori se sama s sabo in z njim, je pa vseeno mogoče, da so to tudi hormoni - ene pač bolj burno reagirajo kot druge.
|