cicero -> Kdaj bom spet JAZ (6.4.2005 12:02:17)
|
Lepo pozdravljene! Pred tremi tedni sem imela abrazijo v enajstem tednu, zaradi odmrtja ploda. Groza, žalost, jeza, vprašanja in še kup drugih neprijetnih občutkov. Po posegu sem se trudila delati in misliti na prijetne reči. Nekako mi je uspelo. V meni ni več toliko vprašanj, žalosti in jeze, ampak kot osebnost pa še vedno ne morem priti k sebi. Opravljam lahko zgolj rutinska dela. Delam v raziskovalni skupini na faksu in delo laboranta. Zadnja dva tedna sta prava groza. Rutinsko delo še opravim, vaje s študenti pa izvedem s pravo muko. Kot da bi imela meglo v glavi, pri delu se ne morem premakniti iz ničelne točke. Izguba me je resnično zelo prizadela. Po dveh letih truda nama je končno uspelo. Z možem sva pikico skrbno ujčkala in jo zavila v vato. Vedela sva samo midva. Srečo sva želela deliti po pregledu. Pa je prišel pregled, nato čiščenje. Izgubila sva pikico, nisva delila sreče, nase sva prevzela breme žalosti. Prepričana sva, da nam v prihodnje uspe. Poskušam čim manj misliti na prejšnja dva meseca. Mogoče na zunaj še nekako izgledam kot osebnost, ampak moja glava in moje misli lebdijo nekje v vesolju. Občutek imam, kot da je z izgubo pikice odšel tudi del mene. Želim si ga nazaj, da bom zopet JAZ. Prosim Vas za nasvet. Kako se je Vam uspelo postaviti na noge? Obdaja nas pomlad. Želim si, da bi kot vedno, uživala v njeni lepoti dneva. Pa sama ne vem, ali mi nekaj manjka, ali imam preveč zadržkov, da pustim, da neizkoriščeni dnevi polzijo mimo mene. sončen dan Cicero
|
|
|
|