Marogica
|
Zgodba ima navzven same superlative, v glavnem...popolna ljubezen v "zrelih" letih. Kot si sama rekla, srečala sta se jing-jang....ja...če želiš to tako videti, potem je nabrž tako, vsaj iz tvojega aspekta.
Meni se zdi, da ima zgodba dva problema. Eno si ti sama, eno je tvoj (še) mož. Ti si tista, ki bi rada to iluzurno "popolno ljubezensko" zgodbo pač dalje tako doživljala in jo videla, pa čeprav si sama v njej v bistvu žrtev. Žrtev lastne nesigurnosti, žrtev tega, da bi izgubila še eno "popolno" ljubezen. In da do tega ne bi prišlo, bi naredila VSE, celo požrla svoj lastni nagon samostojnosti, ki ga imaš. In to ni prav.
Tvoj mož je mi zdi pa nekako tip, ki ima probleme sam s seboj, saj če ni vse tako, kot si je zamislil, potem je očitno katastrofa. In njegova reakcija je odhod, torej bežanje pred sprejemanjem odločitve in odgovornosti, ki bi jo 40-letnik vsekakor moral imeti. Mislim, da je tip, ki v konfliktni situaciji ni sposoben komunikacije, vsaj konstruktivne ne. Njegove lastnosti, torej muljenje, zamerljivost in na koncu odhod, se mi zdijo bistvene za neko vezo, ki dolgoročno ne more funkcionirati, ker to enostavno ni način, kako živeti v neki simbiozi s partnerjem. On tebe v takšnih trenutkih ne "sliši", on je v takšnih trenutkih navadna egoistična rit.
Jaz bi ga pustila 14 dni na miru...nobenih mailov, SMS-jev, sploh pa nobenih opravičil in prošenj v kakršnikoli obliki. Enostavno PUSTI GA NA MIRU. In vedi...še pred Božičem bosta skupaj in o ločitvi ne bo več govora. Vsaj z njegove strani ne.
Zavedaj se pa, da se bo to dogajalo skoz. Naslednji problem oz. nesporazum in reakcija bo enaka....Si to želiš v svojem življenju? Je to človek, s katrim se želiš postarati? Resnično premisli.
_____________________________
"Vrabec zavida pavu breme njegovega repa".
R. Tagore
|
Natisni
, rada bi rešila to svojo težavo in prvič sem v stiski ko ne vem ne kam, ne kaj...nekako se mešam med krivdo svojega dolgega jezika, pre-dramatiziranjem in njegovim bežanjem, ne vem kaj je hujše...zato sem tudi poiskala strokovno pomoč, vendar mi je pomemben tudi "glas ljudstva", ne kot suport, temveč kot konstruktivna razprava, izkušnje, razmišljanja....ker za to pač obstajajo forumi, ki kadar zaidejo v obsojanje zaradi lastne bolečine in se pretvorijo v kontraproduktivnost,,,niso forumu...zato poskušam približati resnico na način kot ga sama vidim (vsake oči imajo svojega malerja)...pa je kakšen moj post "confuse"...se opravičujem in sem hvaležna za vsak vaš predlog.
. Tedaj je tudi on razumel da je to otročje in da me z tem ne more izsiljevati. Ker to je čisto izsiljevanje in pravzaprav mu je godilo da ga rotim in prosim da naj to ne dela in da pride nazaj.... 
Pri nas je njegov sin vedno dobrodošel, organizirana pa sta tudi tako da se vidita enkrat na teden in takrat gresta sama ven (npr. na kavico, kaj pojest, na kakšen koncert, tekmo, ....). Včasih to trja eno urco, včasih cel popoldan in večer. In meni se zdi super, ker od partnerja pričakujem, da se posveča otrokm, njegovemu in najinemu. Mislim, da bi lahko tudi ti vpeljala kaj takega, v tvojem primeru bi šla lahko tudi svečko prižgat pa pol magari na kako kosilo. Tvoj mož bi se pa tisti čas lako aktivno posvečal svojima otrokoma. 
