|
Kerensa* -> RE: Prosim pomoč tistih, ki ste to dale skozi (15.12.2008 8:03:38)
|
Lastništvo stanovanja in sama partnerska zveza sta tukaj odločujoča pojma.
Če je imela ona stanovanje v lasti še prej, preden se je začela ta zveza (ki je sedaj po njeni volji ni več), potem je ona sedaj edina lastnica, torej tudi edina, ki o stanovanju in o osebah v njem odloča. (Bivši) partner se na njeno željo ali zahtevo mora izseliti. Če ne gre sporazumno, bo šlo pa s tožbo, le, da bo slednje dalj trajalo, vendar bo odločeno njej v prid in si bo on s tem nakopal ne majhne nepotrebne stroške.
Če je bila ob začetku te zveze ona solastnica stanovanja z nekom (vendar ne s partnerjem), potem je pomembno, kako je prišla do druge polovice stanovanja (da je postala popolna lastnica). Če je šlo za darilno pogodbo (ali kaj podobnega) staršev ali sorodnikov, potem njen partner do polovice stanovanja nima nobene pravice in zato sledi postopek, kakor v prvem odstavku. Če pa je drugo polovico odkupila v času partnerske zveze, to pomeni, da partnerju pripada 1/4 celotnega stanovanja oz. njegova protivrednost, katero mu mora ona izplačati. Dokler mu je ne izplača oz. dokler in če sodišče ne odloči, da se mora on izseliti, na plačilo pa počakati do dogovorjenega ali določenega roka, do takrat ima zakonsko pravico bivati v stanovanju.
Če pa sta s partnerjem stanovanje kupila skupaj (kar pa se mi v tem primeru zdi, da ne), potem mu pripada polovica, ostalo pa sledi kakor v drugem odstavku.
Če je bila ona najemnica stanovanja pred začetkom zveze in je stanovanje v času zveze kupila, potem velja enako, kakor pri skupnem nakupu - pripada mu polovica.
Če pa ji je bilo stanovanje v celoti podarjeno, potem on nima pravice zahtevati ničesar. Oz. zahteva lahko, samo dobil ne bo.
V kolikor njemu ne pripada niti 1% stanovanja (nepremičnine), mu ona ni dolžna zagotoviti nadomestnega bivališča. To bi bilo zahtevano samo v primeru, da je ona lastnica, on pa najemnik, česar pa tukaj ni, kakor sem razbrala, saj kot partnerja menda nista imela medsebojne najemne pogodbe za isto nepremičnino. Ima pa on pravico zahtevati (če nima kam iti), da mu ona npr. namesto izplačila 1/4 vrednosti stanovanja (če mu pripada) sorazmeren čas plačuje najemnino. Še vedno pa si mora stanovanje najti on sam, saj on ni najemnik pri njej.
Ključavnice dejansko lahko menja, vendar bo morala nato zlepa ali zgrda vrata odpreti sama, saj ima on pravico vstopa, dokler ima tam prijavljeno stalno bivališče (in nima prepovedi približevanja osebi ali nepremičnini) oz. sploh, dokler je delni solastnik oz. dokler mu nekaj pripada, čeprav še ni sodno določeno. Če bi pa on razbil vrata, ima pa ona pravico poklicati policijo, saj je 1/4 vrat njenih in je s tem tudi njej naredil škodo.
Glede stalnega bivališča je zakon sedaj nekoliko spremenjen. Ona ga ne more odjaviti, v kolikor ima on samo 1% lastništva, niti ga ne more odjaviti, dokler se on ne prijavi nekje drugje. Lahko pa inšpektorju na UE sporoči dejansko stanje.
Kot nasilje lahko prijavi (vsakič posebej) tudi psihično nasilje (na policijo). Prav tako lahko prijavi materialno in čustveno izsiljevanje. O obojem lahko obvesti pristojni CSD. Največ pa lahko naredi sama. Če je človek res tak psihični nasilnež, potem je zagotovo najhitrejši in najučinkovitejši, morda pa ne najcenejši in zagotovo ne najbolj legalen, način, ki ga je napisala Karmy.
|
|
|
|