Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: muška Pri naši hiši pa je problem. Mali (3,5 let) , ko kaj izsiljuje in ne dobi, me udari in zmerja (grda mama), itak se dere ko jesihar. Ga pošljem v sobo, meče igrače v vrata, kriči, tolče po vratih, itak da pride takoj nazaj. Ga pošljem nazaj, ponovi se isto. No tukaj oba delata - izsiljujeta na enak način. Najprej kar se tiče odločitve, kako bom dala otroka spat... Čisto prvi hip, ko se začne komplicirati stvar, se moraš odločiti, ali boš čisto takoj popustila in jima ugodila in bosta še 3 minute pred tv-jem - s čimer ni v tem trenutku še nič narobe, ker je bila to tvoja odločitev in si nanjo pristala ti, ali pa rečeš ne, ker se ti zdi tista varianta bolj dolgoročno modra in zdrava, vendar moraš biti v tem hipu tudi zihr, da imaš tisti dan energijo se z otrokoma konfrontirat in ne popuščat. Vedno se moraš zamislit, preden rečeš ja ali pa ne, lahko si tudi kupiš čas včasih, pa rečeš, d aboš o čem premislila. Ko pa enkrat rečeš ne, potem je pa največ bedarija jih nesti za 3 minute pred tv, ker si zrušila svojo avtoriteto in svojo kredibilnost, pa še naučila si ju, da se splača težit in tulit do onemoglosti, in to skoz bolj, tako da bosta naslednjič še dlje zahtevala svoje. Druga stvar, meni se ignoriranje otroka zdi zadnja sprejemljiva stvar, čeprav jo tako zelo propagirajo. Sem otrok, ki je to preizkušal na svoji koži in vam povem,da bi bila raje tepena, tako je ignoranca nekaj ponižujočega in za moje pojme je to eno najhujših nasilij, ki ga lahko izvajaš nad otrokom. Zato tega ne delam. Če otrok tuli, mu rečem zelo zelo odločno, naj neha. Če še kar tuli, ga primem za roke in hočem, da naj me pogleda v oči, ter mu razložim zelo resno in zelo odločno, zakaj mora nehati, da ga razumem, da mu ni všeč, ampak da je treba, npr. spat, da se spočije. POnovim, naj se neha dret in ga objamem, če pusti, če ni preveč histeričen, ter ponovim, da je treba iti v posteljo. Tukaj ne tako zelo trmasti otroci nehajo. Če še ne neha, mu razložim, da me z dretjem "tepe" in da če ne bo nehal, da ga bom začela "tepsti z glasom" nazaj. Povem mu, da ga razumem, da mu ni všeč, ampak da je treba vendarle iti spat. Če še to ne pomaga, se začnem pa tudi dret da mora nehat in to takoj in to pomaga, ker to tolk resno mislim, ker tega res ne morem prenašat. Aja, nikdar nisem pustila otroka, da se mi je metal po tleh. Fizično sem ga dvignila, da se ni mogel v taki hudi meri sam sebi smilit, kot bi se ležeč na tleh in cepetajoč. Če se enkrat že dere in cepeta in se meče nekaj časa, pade not v stvar. Postane mu všeč in ugotovi, da smo mi vedno bolj živčni. Če takoj zahtevaš, da neha, ne privedeš tako daleč stvar. Pa tudi to ne razumem, kako meče igrače v vrata? Ma tega res ne smeš pustit. Igrača mora isti hip romat v smeti. Zares, ne samo za hec. Tolče po vratih? Vrata so draga, ne more tolči po vratih, ne sme si tega dovolit, a potem bo tudi v vrtcu preizkušal kaj takega, kar družbeno ni sprejemljivo, v končni fazi ga lahko nekdo na cesti, ko bo starejši, če mu bo otrok kaj takole razbil, ko bo že glih navajen od doma, da je to sprejemljivo, če si jezen, še njega razbije.... Ne smeš pustit tega. Še za tiste, ki menite, da mora človek vse z mirnostjo. Sama menim, da ni popolnoma nič narobe, če kdaj povzdigneš glas. Ne gre vse na miren način vedno. Enostavno otrok čisto dobro razume, kaj mu hočete povedati in je dobro slišal, da mora v posteljo, ampak mu ni za iti. Enostavno poskuša z nasiljem doseči, da bo po njegovo. In vas toliko časa terorizira, da popustite. S tem ga navajate samo na to, da je nasilje učinkovito in sprejemljivo. Če otrok rata tako nasilen, da ga ni moč pomiriti z mirnim glasom, uporabiš pač tak glas, ki zaleže. Če si večino časa miren, bodo še kako razumeli razliko, ki je nastala. Poleg tega bodo ugotovili, da če postanejo nasilni, da jim bo vrnjeno z nasiljem (to je modro tudi zaradi tega, ker družba vedno, ampak vedno na nasilje tako reagira, namreč z nasiljem, samo da bodo v družbi posledice fuuul hujše kot doma, ne bodo samo besedne morda). otrok mora v določeni fazi tudi vedeti,d a ste vi glavni. Pa četudi s tem, da ste se morda kdaj na njega tudi zadrli. Pač ste se. Zato ne bo trpel nobenih dolgoročnih psihičnih posledic, jih bo pa trpel, če ne boste v teh primerih dosegli svojega. Mislim v primerih, ko veste, da bi morala zaradi zdravja in pravega otrokovega razvoja obveljati vaša. Sem za demokracijo, zelo sem za demokracijo, vendar ne na račun neodgovornosti in nesamostojnosti in pretirane egocentričnosti in nesocialnega vedenja otrok, brez čustev do drugih, ko odrastejo - kar pa nastane, kadar je vse po otrokovo. Pa verjemite mi, sedaj se z otrokom še da. Ko pride v puberteto, pa je prepozno. Pa tako malo časa je vmes.
|