giotti
|
Aquica, za dedka. Ne vem, kaj je to, vedno ko se zmenimo za srečanje, se pri vas doma dogajajo čudne stvari Moraš biti res nekaj special, da se nam tako zelo izmika srečanje s teboj Ampak v tretje gre rado, pravijo, in upam, da se bo tudi naslednjič nekaj zgodilo, ko se bomo zmenile, ampak zdaj seveda v obratni smeri... tako kot smo zadnjič tukajle špekulirale, nekdo gre iz tega sveta, zato da drugi pride... Res upam zate, da se ti bo pa zdaj zgodilo, in če sem še malo bolj predrzna, mogoče celo dvojčki, a ne? Ja, ko bi bilo življenje tako enostavno in predvidljivo ... Sicer pa, mesec se bliža h koncu, na seznamčku si napisana, kaj se kaj dogaja v tvojem teleščku? Jaz, drage moje, pa sem živčna razvalina. Prvič do zdaj sem tako zelo živčna. Ker po vseh statističnih izračunih je moja imela največjo verjetnost, da pride danes zjutraj - okrog 6h, in tako nisem spala od štirih dalje in sem jo "čakala". Ne morem si pomagat, da je ne čakam, a hkrati sem si skoz govorila, ne sme pridet. Zdaj ne vem, ali jo podzavestno odganjam, ker to vem, da se totalno da (sem si jo takole z umom prestavljala že na morju...), in zato ne pride, in si dajem lažno upanje, ali je pač ni, ker se pa tokrat zares kaj dogaja v višjem smislu, saj veste kaj... Tako sem na hudem precepu: ali narediti test, čeprav še ni dan najdaljšega cikla in tudi moj dragi se s prezgodnjim testiranjem ne strinja, ali biti še naprej živčna, in če se čez dan ne pojavi, ponovno prebedet noč v čakanju. Hudo, kako daleč sem prišla. Če bi dve leti nazaj nekdo rekel, da ne bom ne jedla ne spala in tudi ne bila sposobna delati zaradi upanja, pričakovanja, strahu... mu ne bi verjela in bi stavila velike denarce, da se pa meni kaj takega že ne more dogajati, saj vendar sem totalno pomirjena s tem, kakroli se mi dogaja in da pač zaupam v to, da bo otroček prišel, ko bo pravi čas, in tukaj ni kaj drugega kot zaupati in potrpežljivo čakati. Pa ne morem, neprestano mislim na to in čekiram spodnje hlačke. Sram me je, sram pred samo seboj... Ah, gremo naprej, resnice se ne da spremeniti, je takšna, kakršna je, moja živčnost je prav nič ne bo sprmenila. Joški in maternica pa nežno bolijo... oh, ko bi bil petek že tu, ko imam tudi od fanta blagoslov, da lahko naredim test, in da gremo dalje... kakorkoli, samo da se premaknem. Pogrešam Tane, Crvicka, Urso30 in Ello. Pa Aquico tudi... Pa svoj notranji mir pogrešam tako zelo Bodite vsaj ve umirjene in sprošene še zame. Hvala!
< Sporočilo je popravil giotti -- 19.1.2009 11:03:09 >
|