|
Anonimen -> Žalostna (1.4.2005 13:57:10)
|
To kar se mi je dveh dneh naredli presega vse moje meje občutljivosti. In ker sem tolk žalostna, sem si rekla, da mal napišem in si olajšam dušo.
Včeraj nakupujem s tamalim v znanem trgovskem centru. In ker ni bilo nobenenega vozička-avta, ga dam sedet v navadni voziček, na tisto rdečo poličko.
In prideva do blagajne in mi ena smrklja (drugače ne morem rečt) reče,če se mi ne zdi, da je moj otrok prevelik za ta voziček.
Jaz čist osupla in nekaj časa kar mal debel gledam, nato pa se začne besedni dvoboj. Ji povem, da je ta voziček namenjen do 15 kg (vsaj zdi se mi tako in upam, da se nisem preveč falila)in da ima moj otroč povrh vsega še cerebralno paralizo in da ne hodi. Pol se mi je hotla neki opravičevat, sem rekla da je že dobr, da naj mi napiše na en listek svoje ime in priimek. In reče zakaj? Ji povem, da bom napisala pritožbo. In šele nato se je začelo. Pokazala je vse svoje sposobnosti nizkih udarcev. Raje ne bom naštevala, kaj vse mi je rekla, ker se mi zdi težko podoživlajti vsako besedo. Bilo pa je tudi že malo pred 20 uro, tako da za mano ni bilo nobenega kupca več. In zgelda da si je potem upala še več.
Danes sem že pisala pritožbo na njihov naslov in me prav zanima kakšen odgovor bom dobila. Pa najverjetneje niti ne bi napisala pritožbe, če se mi ne bi danes še nekaj zgodilo.
Greva kupit tamalemu gumijaste škornje, ker je pač izrazil željo, da bi šel on na vrt, da bo "štihal" in ker pač sam ne stoji, ampak kleči, al pa ga dam nekam sedet, sem si rekla, ša ta najbolj da ma tiste škorenjčke gor. Tamal ful vesel, prideva v trgovino, rečem za št. 21 in 22. Mu dam gor, in vprašam prodajalko, če lahko ona pogleda, kere so mu bolj prav, da jest nevem, št. 21 mu gre lepo gor, sam da ma vse skupi mal bol stisnen, št. 22 pa da mu ful hlapa, še posebej leva nogica, pri kateri ima stopalček krajši za 2 cm. In mi reče. ja sej ste vi mamica, boste pa ja vedla. No in pol se le primaje bližje, mu neki gleda nogice, pa prav ja kok pa trdo stoji, sej se mu tud probat ne da. Pa vidla me je, da sem tamalga prnesla, pa k sem ga postavla na tla, da ne hod. Sem popizd...., pustila škorenčke tam, pa vsa žalostna šla. Celo pot do doma so mi solze kar tekle, tamal me je tko gledal, kaj se dogaja z njegovo mamico.
Sej vem, da ne morjo prodajalke vedet, da imam pač otroka s posebnimi potrebami, sam lohk bi ble pa vsaj mal bol profesionalne in olikane.
No zdej sem si olajšala dušo. Mal na dolgo, sam mi je pa kar bolš.
Škorenčke mu grem pa popoldne iskat (v drugo trgovino), da bo lohk moj sonček izkusil veselje, ki ga prinaša delo na vrtu!!!:love:
|
|
|
|