Pozdravljene!
Prihajam iz razdrte družine.Sicer se moja mama in oče nista ločila,sta se pa veliko prekregala,zmerjala,...Imam sestro,ki si je že ustvarila družino.Jaz sem še študentka(imam še 4 izpite do konca).Lansko leto sta moja starša prišla tako daleč,da sta se stepla in takrat sem se odločila,da ne morem več tako živeti.Odselila sem se k fantu(skupaj sva 6let),ki pa živi v drugem mestu.Hodi v službo v tisto mesto,kjer sem bila jaz prej doma.Tudi jaz se še vozim na faks tako da glede prevoza ni problem.Če imam preveč natrpan urnik pač ostaneva pri mojih starših doma.Se mi zdi da zdej ko sem manj doma,se manj kregata ali pa jaz ne vidim več tega toliko,ker me ni več toliko doma.
Z fantom sva se odločila,da si bova ustvarila družino(pri njemu bova imava mansardno stanovanje,zdej sta samo 2 sobi narejeni).Odločila sva se da se decembra poročiva in da bova delala na dojenčku.In tukaj nastane problem.Moja mati ni bila vesela,oče je bil šokiran,pa na koncu le vesel.Mislim da tega ne želita,saj pol ne bo nekoga,ki jih bo miril ko se bosta kregala(tepla),ampak jaz ne morem več tako živet.
Moja mati ne mara fanta(ker se je upru,da bi šli mi trije z mamo skupaj živeti v podnajemniško oz.ker jo je spregledal).Živi v svojem svetu,rada manipulira z ljudmi okoli sebe in ko ni po njenem se po tedne ne pogovarja z nekom.Jezna je na cel svet,na fantovo družino,svojo sestro,očetovo sestro,...skratka na vse.Zakaj ne vem.Je ena tistih ljudi ko se ubada s tem kaj ji je nekdo naredil oz.rekel.Fant mi nikoli ni rekel nič o njej oz.da bi jo žalil do takega spoznanja sem prišla sama.In tudi ni me silil da bi se preselila k njemu odločila sem se sama.
Z njim sem srečna,ne manjka mi nič,pa vendar imam občutek da mi vsi nasprotujejo poroko z njim oz.jo moja mama,ker ni bilo po njenem.Nekaj časa mi je vedno govorila ti ne boš srečna z njim,...in pol sem tudi jaz fantu govorila da nisem srečna.Zdej pa ko ji ne dovolim da mi take stvari govori,se počutim bolj svobodno in sem ugotovila da imam super fanta,sicer imam napake,ampak kdo jih pa nima.
Ne vem zakaj želim zdej od nje slišat,da sem se prav odločila da se poročim. Čeprav mislim da sem se prav odločila,me je strah kaj pa če bo imela prav.
Ker moram povedati da me je zelo strah poroke in ne vem zakaj.Tudi domov jih ne morem več hodit mirit(mojih staršev),ker si želim svojo družino.In zdej ko me ne podpirata mi je še težje.Tudi ko sem govoril o dojenčku reče samo :ti že veš saj si dost stara.Oče je bolj tihe narave.
Ne vem kaj naj naredim.Pa hvala ker ste vse to prebrale,saj vem da je na dolgo,ampak morala sem se olajšati.
Prosila bi za malo pomoči.