patty
|
Amoss, dejstvo je, da si, kot še marsikatera druga, naletela na maminega sinčka, ki se svoji mami ne more in noče postavit po robu, saj je prepričan, da mu mamica želi le dobro, ne zaveda pa se, da bi moral popkovino že davno prerezati (če je že mama noče), saj drugače ne bo mogel nikoli igrati vloge predanega, odgovornega in zrelega moža in očeta. Sklepam, da njegova mama ob sebi nima čustveno prisotnega moža in kot nadomestek izrablja svojega nič hudega slutečega sina. Živi skozi njega, od njega pričakuje, da bo poleg svoje igral tudi vlogo njenega moža in ji tako zapolnil očitno ne preveč polno življenje. Največja žrtev tu (poleg sina, ki pa se tega zaenkrat še ne zaveda) si seveda ti, kasneje pa bo to tudi otrok. Tega ne govorim kar tako, temveč iz izkušenj. To obdobje življenja bi najraje izbrisala iz spomina. K sreči je imel vsaj moj bivši toliko zdrave pameti, da si je pustil odpreti oči in je s svojo mamo za nekaj let pretrgal stike, kajti drugače ni šlo. Zdaj ima družino in je srečen (nama ni uspelo, preveč grenkih stvari se je nabralo in nisem mogla mimo njih), z mamo pa ohranja distanco, kajti sicer mama hitro pozabi, kje so njene meje. Sem pa še vedno skrajno občutljiva na to temo in zato morda ne ravno pravi naslov za deljenje nasvetov. Ti pa toplo polagam na srce - čim prej se resno pogovori s fantom, če ne razume, mu daj naše odgovore za prebrat, v knjižnici je veliko knjig na to temo (pokojni dr. Košiček je imel o tem veliko povedati), postavi ga pred dejstvo - ti ali mama. Kajti drugače takšnega partnerja ne potrebuješ, lažje ti bo sami, pa še priložnost boš imela spoznati primernejšega partnerja, ki ti bo ne le za družbo, ampak tudi v oporo. Ne želim ti veliko sreče, temveč ogromno poguma, za katerega pa sem prepričana, da ga boš zbrala, saj gre konec koncev zate in za tvojega še nerojenega otroka, ki si zasluži srečno družino. Patty
|