šestletnica

šestletnica (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

7 -> šestletnica (30.3.2005 13:08:20)
Pri nas mamo pa eno mal muhasto šestletnico. Cel dan ali dva je prava perla, potem pa v sekundi... užaljen obraz, nihče me ne mara...zakaj sem na svetu... Čez nekaj minut pa spet biserček. Sprememb v načinu življenja v zadnjem letu dni ni bilo. Udarila je nisem še nikoli ( niti za ušesa), z njo se veliko pogovarjam, objemam, ji govorim da je moj sonček, zlata čudovita deklica... Stikov z ostalimi ( razen vrtec, ostalo kadar sem zraven) nima, saj me ne spusti izpred oči že od rojstva. Tudi ko se igrajo s sosedovimi otroci, so vedno pri nas ( pravi da se drugje ne počuti dobro). Mislite, da je trenutno obnašanje le stvar njenih let? Mogoče kaj drugega? Enostavno ne vem kaj naj naredim... Hvala

pepelka -> šestletnica (30.3.2005 13:22:02)
Zdi se mi, kot bi brala našo zgodbo. Tudi mi imamo zelo, zelo občutljivo deklico. Sicer bo letos stara že 9 let, a je popolnoma istega obnašanja. Vsak dan gre s težavo v šolo, pa čeprav je v šoli zelo pridna. Ne najde si pravih prijateljic, saj je sama zelo nežna in sramežljiva punčka ostale v razredu pa ne. Vedno in povsod moram biti zraven. Tudi pri nas se je to začelo pri 6 letih in sedaj se mi zdi, da je iz leta v leto slabše. Razmišljala sem že o psihologu. Res bi ji rada pomagala a več ne vem kako.

Gina -> šestletnica (30.3.2005 16:33:54)
Ja meni se zdi, da ona čisto dobro ve, da tebe lahko takole zelo dobro čustveno izsiljuje. To deklice zelo obvladajo. Jaz mislim, da bi bilo zelo dobro, če bi jo malo "porinila" v družbo. Ne le doma, tudi tam se bo morala v življenju znajti. Če otrok doma vedno vse doseže in nima dobro postavljenih mej (ne vem, kako je pri vas?), pride dostikrat v konflikt sam s sabo in svojo samopodobo, ker v družbi pa veljajo neka druga pravila. Tam otrok ni v vato zavit, se mora prilagajati, včasih boriti za svoje pravice, včasih se potegniti nazaj, včasih vztrajati pri svojem, včasih pa biti tiho. Teh pravil se mora naučiti. Prav gotovo v družbi ni lahko. Kaj pa ti, ali jo mogoče ti preveč vežeš nase? Pričakuješ od nje samostojnost? Ali ima tudi doma svoje zadolžitve in obveznosti? Gre kdaj sama npr. v trgovino, kliče koga sama po telefonu, gre s kom za prespat? Jaz bi se vprašala, zakaj se moj otrok počuti varnega samo doma? Pa zakaj jo tako hitro nekaj zunanjega prizadane? Ali ni navajena nobenih "porazov"? No, moprda pa samo jaz to tako vidim, vsekakor si pa dala premalo podatkov, da bi lahko jasneje videli situacijo. Jaz imam tudi 6 letnico, pa se kaj takega ne dogaja. Reče sicer, da je kakšna prijateljica npr. nesramna, ali da je ta in ta naredil to in to, pa da ji ni všeč....Je hotela nekaj časa nazaj se delat užaljeno. Ampak pri nas to ni uspelo. Vsem gre to na živce in če se ni pogovarjala v normalnem tonu, smo ji povedali, da se pogovarjamo samo normalno, niti cvileče niti užaljeno pa ne. Nismo se pustili čustveno izsiljevat. Zakaj le, saj ji nismo nič naredili, pa tudi pomagat smo ji hoteli, ampak dokler se je sama sebi smilila in nič hotela naredit v tej smeri, ji tudi mi nismo mogli pomagat. In deluje.

7 -> šestletnica (31.3.2005 12:40:18)
Hvala za odgovore. Res vidim da sem povedala premalo, zato sem bila mogoče tudi narobe razumljena. Deklica je namreč zelo družabna, vsi jo imajo zelo radi, v vrtcu jo kar čakajo kdaj bo prišla. Tudi doma ima ogromno prijateljev, tu ni problem. Ko pride iz vrtca, vedno vpraša, kdo bo prišel danes k meni. Problem je le v tem, da ona neče iti drugam. Pravi da se mamice preveč derejo, da so zoprne,...skratka da se drugje ne počuti dobro. Sama ima pa skoraj vsak dan vsaj enega otroka ( včasih tudi tri) na obisku. Če se igrajo zunaj ali na hodniku, ji tudi odgovarja. Le v tuja stanovanja ne želi brez mene. Hčere nikakkor ne vežem nase. Letos je šla celo na zimovanje ( le ona in še en fantek iz njene skupine), sedaj sem jo vpisala v letovanje... Brez problemov, jokca menda le zvečer malo, pa ni hudo. Sama tudi telefonari, 'nakupuje ' v trgovini, naroča sok ... Celo oblačila si sama izbere za naslednji dan ( pomagam le pri tem da niso pretanka ali predebela). Problem je v tem, da ne gre niti k mojim staršem ( pravi da jo silita) - mislim da je dete tako osvojilo moj način vzgoje, da drugje preveč čuti vpliv ukazovanja. Pa ne, da jaz ne bi imela avtoritete - nasprotno, le ne delam se vsemogočne, poskušam ji dopovedati da je lastna osebnost in ima vso pravico reči tudi ne ( pa čeprav jaz potem rečem nasprotno). To so pač pogajanja, in meni je všeč da se bo v življenju znala pogajati za to kar hoče. Očitno je res problem drugje, kjer se pač z odraslimi še ne zna postaviti zase. Glede trmice pa res ne vem od kod je prišla - je to mogoče vzrok v starosti? Resnično prosim za kakšen nasvet kaj in kako. Zadnjič sva se po izpadu pogovorili, in mi je rekla, da se samo heca, ko reče da je nihče nima rad... Pa sem ji razložila, da ni nobene šole za mamice, da mene nihče ni naučil kako ravnati takrat, in da jo prosim naj mi pove, kaj si takrat želi...pa se je le smejala, češ, kaj kompliciraš, saj mine. Mogoče res preveč kompliciram, in je trenutno stanje le odraz odraščanja? Hvala za pomoč,

Gina -> šestletnica (31.3.2005 17:36:42)
Trma je pač najbrž odziv na nekaj neprijetnega. Vsak ima svoj način - eden se zjoka, drugi kriči, tretji trmari, četrti se zapre vase, vse v želji, da dobi svoje. Trma mine, če je ne toleriraš, se pravi, če je ne nagrajuješ. Kaj je ona dosegla s trmo? Ti si skakala okrog nje in se ful sekirala, kaj je narobe. V bistvu je dosegla, kar je hotela. Dobila je obilico pozornosti. Meni pa ta NAČIN, na katerega je to naredila ne bi bil všeč. Kakšna pogajanja neki!!! Otrok, ki se s starši samo kar naprej nekaj pogaja, sploh ne prenese, če kaj ni po njegovo in ima dolgoročno težave v življenju. Ti se lahko pogajaš ali bo npr. oblekla rdečo ali modro majico, pa take ne tako zelo pomembne reči, če te pa otrok čustveno izsiljuje, se pa nimaš kaj pogajat. Samo minilo ne bo, sploh če je deklica bistra, kar pa sklepam, da je. Take reči se okrepijo in ko odraste, bo to njen način doseganja ciljev. Če bi to rada, potem jo kar pusti trmarit, pa jo še sprašuj, kaj je narobe. Imaš pa še drugo možnost, lahko tega ne sprejmeš. Čisto mirno ji poveš, da se boš pogovorila o njenih težavah takoj, ko bo pripravljena normalno se pogovarjat. Pa če ti reče, da jo nobeden ne mara, se ne odzivaj na to - s tem hoče manipulirati tebe, ker ve, da te to prizadane, ne pa da bi bilo v resnici to res. Kdo je zdaj nesramen do koga??? Kaj pa vem, jaz sem itak z lune najbrž.

7 -> šestletnica (1.4.2005 9:05:53)
Gina, imaš popolnoma prav. Vendar je jaz pri izpadu ne nagrajujem s spraševanjem in prisotnostjo. Jo pustim pač lepo pri miru, grem v dnevno sobo ali kuhinjo in delam svoje delo. Pogovoriti se skušam ko jo trma mine, ko sama pride do mene, čisto normalna, kot da ni bilo nič. Potem mi pa reče, da se je le hecala. Torej - nagrade za trmo in izpade ni. Mogoče pa res le poskuša?

Gina -> šestletnica (1.4.2005 14:07:03)
Ja potem bo pa gotovo nehala, če bo ugotovila, da s tem ne doseže nič. Eni otroci pač večkrat probajo, drugim je pa 2x dosti, pa takoj nehajo. Odvisno od karakterja. Lep dan:)

niki5 -> šestletnica (2.4.2005 18:12:38)
Joj mi se s tole trmo borimo od kar pomnim.. hja sej moj mi pravi, da ni čudno ker po njegovo naj bi bila jaz ista :)- Mi je pa psihologinja povedala, da je pri 6 letih 'prva pubertata', z vstopom v šolo, otrok doživi spremembe, od fizičnih, pričnejo izpadati zobje, potem novo okolje, drug sistem. Očitno je vse to povezano. JE pa tako kot je Gina rekla, otrok naj ve, da s trmo ne bo dosegel ničesar.. no ja naš kljub vsemu še vedno trmari, mali egoistek, ampak sedaj počasi spoznava ali pa bolje rečeno odrašča, dozoreva in se mu včasih celo da dopovedati zakaj je tako. Nažalost pa večinoma vidi samo svoje želje.. Bomo videli kako bo, verjamem pa da je težko. Otroci pa nas znajo prebrati in točno vedo na katero struno morajo zaigrati, da dosežejo svoje. Najbolje vsak sam pozna svojega otroka in najbolj da prisluhneš svojemu instinktu in boš videla, da boš prav ravnala :)

niki5 -> šestletnica (2.4.2005 18:17:35)
Otroci so res zanimivi, začnejo s svojimi izpadi, tako da te uspejo 'znervirati', čez nekaj minut pa pridejo nazaj kot da nič ne bi bilo. Jaz sem ugotovila, da za pogovor z mojim je najprimernejši čas večer pred spanjem, ker takrat je pripravljen marsikaj povedati, samo da ne bi še spal. Je pa tako pri nas, da ko se vse že pogovorimo in ko se strinja, da to ni vredu kar se je recimo zgodilo, je naslednji dan že pozabljeno in počnemo spet vse od začetka. Včasih imam občutek, da ima prepih v ušesih in da mi vse besede ven odnese :)- Čim manj trme vam želim :)

Stran: [1]