|
3T -> "Otrokove pravice" (21.11.2008 14:40:11)
|
To sem že pred časom prejela po mailu, zato vam bo najbrž že znano, kljub temu sem se odločila objaviti tu, preberite, mogoče še kdo ni:
Otrokove pravice?! P.S. Avtorica piše na blogu z naslovom »polna glava«.
Včeraj mi je znanka na pevskih povedala tole (resnično) štorijo:
Oče je bil klican v šolo, kjer so mu povedali, da je njegov 14-letnik
popustil na celi črti in ga bo treba malo priviti, če želijo, da
izdela. Ker se september še niti ni iztekel, je oče domov prišel
precej slabe volje, sina soočil z vsem, kar je izvedel in zelo na
hitro postavil nova pravila. Med drugim tudi zaplembo računalnika.
Sine se je seveda uprl in ker je imel oče že vsega zadosti, ga je malo
močneje prijel in zelo glasno ponovil, kako bo po novem. Sin je kmalu
zatem poklical 113, prijavil očetovo nasilništvo in policaji so bili
tam "za oka tren". 300€, če nasilnež plača takoj, sicer 600€.
Če bi bil to moj sin, bi naslednji dan klicala ministrstvo za družino,
se pozanimala o minimumu, ki ga je treba otrokom nuditi in potem iz
hiše odstranila (prodala, uničila, podarila, kajvemkaj) vse, kar ta
minimum presega. Potem pa naj uveljavlja svoje pravice, smrkelj
mali!!!
Danes je petek. Hvalabogu. Danes sem se sredi delavnika sesedla v
pisarni ravnateljice in prosila za injekcijo močnih pomirjeval.
Dovolila mi je, da se zjokam in šla medtem v razred namesto mene…
Poleg avtista in kupčka učno precej revnih otrok imam v razredu
razvajenčka, ki ne priznava nobene avtoritete. In za svoje afnarije
izbira trenutke, ki jih zase rabi otrok z avtizmom, ki se ne more
odločati. Staršem sem ponudila že kar nekaj idej, kaj bi lahko
naredili, da malega spravijo v red, pa ne zaleže. Zdaj bom zahtevala,
da ga hodijo iskat po pouku, pa naj to uredijo kakor vejo in znajo.
Ali pa naj ga prevzame sam gospod minister, ki najbrž po poklicni poti
še ni stal v razredu. Meni je dovolj. Ne morem več. Po petih letih v
osnovni šoli. Ali bolje - po štirih tednih novega šolskega leta. Vse,
kar mi uspe zgraditi, mi podrejo pametne glave z novimi pravilniki o
takšnih in drugačnih pravicah. O dolžnostih povedo bore malo.
Na roditeljskem sestanku sem od staršev poslušala, kako naj vzgajam
njihove mladičke. Naj nikar ne govorim o kazni, bodo vsi zamorjeni,
naj jim ne dajem dodatnih nalog, se jim bo šola priskutila, naj sploh
ne omenjam kazni, ki smo jih bili dvajset let nazaj deležni mi, je
skrajno neprimerno, zastarelo, to ve že vsak. Kazen naj bo poravnava,
tako kot temu rečejo učenjaki sodniki, kazensko sedenje je pa tako iz
mode. In zakaj morajo pravzaprav po hodnikih hoditi v tišini. In, še
bolj noro, zakaj morajo v jedilnici jesti v tišini?! Saj nismo
švicarski internat, za božjo voljo. In kaj je narobe, če se na igrišču
obmetavajo z okrasnim lubjem?? Otroci so razigrani, pustimo jim vendar
veselje, obnašajmo se svetovljansko, ne uničimo jim teh nekaj let
brezskrbnosti z zahtevami, ki jih uboge ranljive dušice ne morejo
izpolnjevati.
Lahko bi pisala in pisala, pa ne bi napisala vsega, kar starši vedo
povedati na takih sestankih.
Vsakič me srbi, da bi jim povedala, kako je bilo, ko sem delala v
mladinskem domu. Ali pa takrat, ko sem se dnevno srečevala s starši
mladih odvisnikov, ki so si predolgo zatiskali oči. Da bi opisala
smrtno grozo matere, ki ni verjela, da njena hči kadi travo, kaj šele
kaj drugega, dokler je ni našla na stranišču komaj zavestne s
steklenimi očmi, ki so prosile samo eno: NARIŠI MI ŽE KONČNO TISTO
MEJO, DA BOM VEDELA, DO KJE GREM LAHKO!!!!
Ideja o UNICEF-ovih varnih točkah se mi je zdela super. Zdaj jo
živimo. Zdaj razvajenci nad svoje starše pošiljajo policijo, ker so si
stari dovolili reči eno vzgojno ali dve. In užaljene punčare, ki ne
morejo preboleti, da jim ob ločitvi staršev ne pripada prav čisto vse,
kar so si zamislile, prijavljajo mamine nove prijatelje kot spolne
iztirjence. Nihče ne preveri, prijava pade, raziskava, obravnave…
Prišli smo v čas, ko bodo nedolžni odrasli morali svojo nekrivdo
dokazovati z vsemi sredstvi, medtem ko bodo razvajenčki za vogalom
lizali lizike in se smehljali…
Ob misli, da imam pred sabo še kakšnih 25 let delovne dobe, me stisne
v prsih. Pa sem imela rada svoj poklic in ga v resnici še vedno imam.
Ampak v sedanjih razmerah ne bomo preživeli. In danes bom bolj malo
spala…
Pozdrav, Jožica
|
|
|
|