ronja
|
Pripravljena bi ga bila vzeti nazaj. Ne vem, zakaj? Zaradi 20 let in zato, ker ga imaš še rada. Nič ne čutiš zato, ker si v šoku. tudi fizične bolečine ne čutimo, ko smo v šoku. Ker takrat je najbolj važno, da se lahko branimo, bežimo,... boli potem, ko smo na varnem... Kako naprej? za začetek si najdi prijatelje. Ni treba, da so popolni, ni treba, da se na enega nalepiš kot klop, ampak pojdi v družbo, delaj to, kar si si mogoče kdaj želela (zdaj si seveda ne, ker si v šoku in apatična in si ne želiš nič drugega kot se zbudit iz te more, ampak probaj se spomnit, kaj si si nekoč želela počet, naučit, prebrat...) in to naredi. Da se ti začne nekaj dogajat. Da ne boš ves čas sama s svojimi mislimi. Ker se ti lahko zrola od njih in od vseh zakajev... Kadar si sama doma, pa si nabij glasbo, pleši, kuhaj in JOKAJ, divjaj, razbijaj krožnike, karkoli, samo daj čustva ven! (ko bo prišlo za tabo - ker verjemi, da bo...) Sem pa dobila tudi jaz isto asociacijo - da bi jaz verjetno takole reagirala, če bi umrl... ne vem, kako bi naprej, vem pa, da bi si poiskala pomoč (strokovno), to sem si obljubila zarado moje punčke (oz. punčk), ker niti pod razno ne vem, kako naj bi se stem spopadla... če bi me zapustil, mi je malo bolj jasno, čeprav bi po moje bila najprej tudi ravnotako paf kot ti zdaj... Saj vem, da ga ne bi smela klicati. Ne bi se smela plaziti za njim. Ampak zdelo se mi je, da lahko še kaj naredim in rešim zadevo. Nikoli mi ni bilo težko poklekniti, če je bilo smiselno. Po moje si ravnala prav - poslušala si srce. če ga ne bi, bi si očitala, da nisi naredila vsega, kar bi lahko. In se spraševala, če bi šlo, če bi takrat pogoltnila svoj ponos. in to je še hujše kot pa če veš, da si naredil vse, pa se je pač tako izteklo... kaj mu je dala ona, česar ti nisi? MOgoče adrenalin - popolnost je včasih monotona, vse že veš, kako bo, ekr je tako kot ti je najbolj všeč... včasih znamo cenit to, drugič se nam strga in bi vse skup nekam zagnali... Verjetno se je tvoj ljubi znašel v drugi fazi in je pač takrat ravno prišla ona mimo... Sicer pa: še malo, pa bo petek in ga boš lahko vse to vprašala. Hudo vama bo, obema, ampak ti bo pomagalo. Se pa strinjam, da zaživi spet svoje življenje, res si očitno vse podredila odnosu, sicer je po 20 letih to precej normalno, da je pač vse prepredeno, ampak vseeno (midva sva šele na polovici, pa imava tudi v gl. skupne prijatelje, skupne načrte, skupne počitnice, skupne vikende... ampak še vedno bi imela kaj počet brez njega, čeprav bi ga pogrešala...) Pa še to: ne laži sodelavkam ali kolegicam, da je vse ok, ko te bojo vprašale, kako si oz. kaj je narobe. Povej jim, to je začetek prijatejstva. Ne boj se zaupat, saj ljudje v osnovi nismo tako hudobni! Zaupaj in se odpri tudi resničnim ljudem, boš videla, da boš našla ljudi, ki ti bodo napolnili praznino, ki je nastala, ko je odšel on...
|