|
mama11 -> RE: Novemberski malčki 2007 (26.5.2009 16:02:09)
|
No, da malo javim, kako se imamo.
Najprej nekaj o porodu - napisala sem že, da sem imela na PDP v sredo pregled, kjer me je G napotila kar v porodnišnico, ker sem bila 4-5 cm odprta. Moj je bil na montaži, zato sva odhod v P prestavila na naslednje jutro. Ko sva zjutraj prišla tja, so naredili CTG, ki spet ni kazal nobenih popadkov, potem pa pregled, kjer mi je bilo rečeno, da sem 6-7 cm odprta in da gremo kar hitro v porodno sobo. Mojemu [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image] so kar rekli, da bo prisotnost plačal kasneje, ker bo sicer vse zamudil. Do 8:20 sem bila pripravljena, nakar sem jim še 2x pobegnila iz mize, ker me je zašraufalo (pa mi klistirja sploh niso dali, ker mi je babica rekla, da otroka ne bo lovila iz WC-ja [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley29.gif[/image]). No potem so mi predrli mehur in pričelo se je čakanje na popadke, ki jih ni bilo od nikoder. Okoli 9h mi je babica našibala umetne popadke... ki jih tudi ni bilo od nikoder, tako da mi je malček pred 10h začela ročno masirati trebuh - ful ekspertka, vsakič, ko me je "uščipnila" v trebuh, me je zagrabil popadek. Predihavala sem jih po pasje, menjala boke, v bistvu se mi ni zdelo, da bo kaj kmalu, ker niti ni bilo tako hudo - se spominjam hujših menstrualnih bolečin. Vmes me je parkrat dala na hrbet porivat, samo glavica še ni bila dovolj daleč. Potem je pa naenkrat bila, nekajkrat smo potisnili in je bila glavica zunaj. Potem pa spet popadka od nikoder. Se mi zdi, da je trajalo skoraj minuto, preden je spet prišel en šibek popadek, da smo Julijo le spravili na svet. Zajokala je in ko so mi jo položili na trebuh sem bila že zaljubljena v tisto malo modrikasto kepico. Žal je spet šel presredek, tudi Julija je rinila ven s čelom... kaj hočemo, moje punce hočejo videti, kam gredo [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]. Ja, pa spet se je izkazalo, da ne znam pritisniti drugače kot še z glavo... sem bila do danes še čisto pegasta, ker je šlo toliko kapilar po obrazu, vratu in ramenih ("pege" so bile celo na mečicah ušes).
V bistvu je doma zaenkrat vse zelo lepo (zadnjič se nisem hecala glede savne v P, v sobah je popoldne skoraj 30 stopinj). Tamara ima rada novo pridobitev, edina stvar, ki je trenutno malo huda je, da zvečer šiba po stanovanju kot raketa in vpije "jenči aja, jenči aja". HB je Julija neobčutljiva na zvoke in veselo "aja" naprej. Ja, pa upor imamo pri večernem spanju - izsiljuje na vse možne načine, da ne bi šla spat. Prvi večer sva ji še pustila in je šla spat šele po 22h, ko je že cepala od utrujenosti (medtem sva jo že ene 3x dala spat in šla spet iskat, ker je tulila). Včeraj zvečer sva potegnila črto in jo pustila, da 10 min tuli na polno, potem je pa zaspala.
Julija je zaenkrat ful nezakompliciran, to je nezahteven, otrok. Je in spi... v bistvu večinoma spi, kar mi je ful nenavadno. Tamara dnevnega spanca (za več kot 10-15 min) že od začetka ni poznala (sem jo pri 2 mesecih "učila" dnevnega spanja, pa še to je bilo zelo dolgo le po 40 minut v kosu), ponoči pa smo prvi teden trpeli kot na križu, ker se je zbujala na pol ure do uro. Če bi vedela, da imaš lahko z dojenčkom tako malo dela, bi Julijo imeli že prej [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] (ne, to je hec).
Če sem v celoti iskrena - Tamaro ta teden v celoti rihta [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image], kuha tašča, tako da se ukvarjam skoraj izključno z Julijo in sama s seboj (železo imam katastrofalno, ker sem bila pri porodu ob pol litra krvi, zato se zelo hitro utrudim). Včeraj in danes je bila na obisku patronažka, ki pride tudi jutri. S popkom se nekaj komplicira, ker ga je zadnji dan v porodnišnici ena tečna sestra grdo prevezala - spodaj je še kri. Tudi pri pridobivanju teže nismo šampijoni, ampak glede na to, koliko pupa spi in kaka, niti ni presenečenje.
V Julijo sem totalno zaljubljena, po pol ure skupaj ji lahko preštevam prstke ali jo božam po laskih ali občudujem, kako drobne nogice ima. Smešno je, kako lahko pozabiš, da so novorojenčki tako zelo majhni. Ko sta s Tamaro skupaj na postelji sploh ne morem verjeti, da je bila slednja kdaj tako drobna.
Poskusila bom obesiti še nekaj fotk v album, sicer pa se zaenkrat poslavljam, ker me pri daljšem sedenju začnejo dajati šivi.
|
|
|
|