DaisyE
|
Hvala, hvala, klanjam se . Morate mi oprostit, ker sem tolk evforična. Seveda ni šlo brez logističnih zapletov. Najprej je tast malo zamudil, zaradi gužve na cesti, potem smo se v Postojni trogali proti bolnici ne vem kolk časa, ker neki delajo, pol je Reš zamudu, pol sva bla kregana, ker sva vse, kar imava svojega, prinesla v čakalnico (meni je sicer gladko dol viselo, ker sem bila čisto živčna, da se ne bi donat odločil kakšnih poslednjih udarcev mi zadati direkt na mizi). Začnemo, nese prvo epruveto - ena, pol je blo v enem momentu šest, pa še v naslednjem osem, ampak mi je blo že po tisti eni čisto vseeno, samo da bi blo konc sem si želela. Je bil pa tolk prijazen naš Reško. Sem že mislila, da je konc, ker je bla sivina na monitorju, pa jih je spet neki našu. Pravi, "samo ta serija še." Serija? SERIJA!? Samo nehaj prosim te. Je čaku, da si spočijem, pravi, naj kar sama povem, kdaj naj začne. Čimprej, da bo čimprej konc, hudiča. Naš je bil pol še enkrat kregan, ker je brez copat not uletel, pol je pa tako zvesto čakal, da bo videl svoje bogastvo na monitorju. Mi je kar skoz vrata razlagu, pet jih je, pet jih vidim. Sva bla oba pridna. Ko je čedo povedal, da jih je osemnajst, mi pa itak ni blo nič jasno. Sem ga vprašala, od kje so se vzeli. Pol sem ga pa še za hatčing fehtala, ker smo navadno tolk švoh, pa je reku, da bo zapisal. Kaj bo iz vsega skupaj, bomo pa videli. Saj veste, da ne bi bli zdravi, če ne bi malo komplicirali. Če nama rata vsaj eno blasto sproducirat do sobote, me bo itak pobralo od sreče. Če ne, bodo pa morulce tud čisto ok. Pa da vidim, če bosta zdaj slučajno več kot dve. Pa hvala še enkrat. Zdaj bom pa nehala nabijat in se bom začela normalno pogovarjat.
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.
|