 |
RE: Sama,...
28.10.2008 9:57:04
|
|
|
|
ronja
|
Meni se zdi, da imata Gina in Edinka kar point - življenje je fino met kolikortoliko organizirano, ampak en kanček spontanosti in vere v druge ljudi je pa vseeno fajn imet - je lepše...
nekateri dosti bolj mirno, prijetneje in ležerno živimo če nimamo čustvenih vzponov in padcev in ostale kolobocije ki jo prinese partnerstvo.
lev, imela si eno slabo izkušnjo (ki ti je dala krasno darilo ) in verjamem, da tako razmišljaš. Verjetno ko poslušaš prijateljice, ki jamrajo čez svoje dedce, se ti zdi, da teh problemov pa res ne rabiš, ker si sama s sabo in otrokom čisto zadovoljna... Ampak veš, vsi se kdaj zjamramo - pa to ne pomeni, da smo globoko nesrečni! Včasih nam pač najedajo drobtine na mizi ali nogavice v kotu ali bogvekaka malenkost, pa se sliši, kot da imamo vsega poln kufer. Ampak v resnici ni tako! Velika večina nas ne bi nikoli zamenjala - kljub razlikam v življenjskem stilu, ki zahtevajo prilagajanja iz obeh strani in kljub kaki krizi sem pa tja. Ker pozabljaš, da ti prijateljice ne razlagajo o tistih najlepših trenutkih - o tem, kako je lepo, ko te nekdo doma pričaka, ko se lahko nekomu zjokaš na rami, ker ti je hudo, zaradi česarkoli že, ko veš, da lahko na nekoga VEDNO računaš, da bo priletel, če bo kriza, ko ležiš skupaj v postelji in se cartaš, pogovarjaš, kaj se je komu zgodilo čez dan, ko lahko nekomu poveš praktično karkoli ti pade na pamet, ko te nekdo ne obsoja, ker se jeziš za bedarije, ko te spodbuja pri tvojih trapastih hobijih, ko lahko nekomu pokažeš, kaj si naredila, ko se k nekomu stisneš sredi noči...
Kadar tega nimaš, niti ne veš, da to rabiš. Ker preživi se res čisto lepo tudi berz tega. Ampak polno živet celo življenje brez tega si pa nekak ne predstavljam... Kot elektrika - saj se preživi brez - ampak je neprimerno lažje z njo...
NIč ni narobe, če ti je fino bit sama in vedno pravim, naj vsak živi, kot mu paše, samo da drugim ne škodi, pa nimam nič proti. Ampak si je škoda zapirat vrata, delat zidove, da ne bi nihče mogel do tebe, ker mislim, da sama podzavestno čutiš, da lahko nekaj zamujaš. Čeprav si razumsko dopoveduješ, da ne zamujaš nič, razen tega čustvenega vlakca smrti gor in dol, se mi zdi, da nekje globoko v sebi veš, da je ljubezen še nekaj drugega, da obstajajo tudi drugačni odnosi, ki niso tako naporni, ki dajejo toplino... Samo se bojiš tvegat. Zato si po moje to napisala... In ti garantiram, da obstajajo! Ne rečem, da obstaja zveza brez konfliktov - ampak dokler se pričkaš zaradi drobtin in dokler objet zaspiš, ti rečem, da to ni vlakec smrti . Ljubezen je, da je lažje z nekom kot brez njega... In to obstaja, ne se zabarikadirat, škoda življenja v monotoniji in delu...
Se pa tudi sama sprasujem, ravno zadnje dni, ce je to dobro , da se clovek navadi na luksuz samote in lastne druzbe. Saj znam biti tezka, ampak od vseh ljudi na svetu se najlazje sebe prenasam.
Ja, to je po moje lahko past, v katero se je zelo enostavno ujeti: kadar si sama, o vsem sama odločaš, vse je tako, kot ti hočeš, organizirano je tako, da je tebi najlažje (Mičica pač še ni takovelika, da bi imela kako hudo besedo tu zraven, ali pač ),... Zato če si dolgo sam, se ti ne da več prilagajat, hitro najdeš napake, zakaj se pa to ne bi splačalo... Itak ni noben tako dober, da bi se jaz zdaj celemu svojemu sistemu odrekla, a ne? In jim niti ne daš priložnosti, ker jih hitro obsodiš, da so povprečni in brezvezni, vsekakor nevredni tvoje pozornosti in prilagajanja... Se mi zdi, da se isto dogaja z mojo sestro... Ampak ne vem, če je res srečna (oz. vem, da ni - ima obdobja, ko je zelo, ampak niso v glavnini. Najbolj srečna je pa vseeno, kadar je zaljubljena...)
Ne rečem, da moramo vsi živet v partnerstvih, sploh ne. Ampak zdi se mi, da te dostikrat prav prilagajanje prisili zrast, pogledat iz svojih okvirov, spremenit pogled na svet. Mogoče pa je moja lestvica narobe postavjena? Mogoče se da tudi drugače? Če si sam, te nič ne sili, da to narediš in lahko mirno živiš svoje življenje zabubljen v svoj sistem... Z nekom je to bistveno težje, razen če si ga čisto podrediš (kar pri nama ni šans, si ne želiva in si tudi ne bi pustila, hehe ).
Seveda mora bit človek najprej sposoben sam živet, da je lahko dober partner, (čeprav ni nujno, da ves čas nimaš partnerja, pač veš, da bi lahko bil tudi sam) ampak če se v tem času, ko si dejansko sam, zaciklaš, si po moje tudi delaš medvedjo uslugo...
|
|
|
|
Natisni
