|
enkratna -> RE: V pričakovanju druge M .. (24.10.2008 2:19:44)
|
Rižko, kot vidiš, tudi jaz še bedim... tole je moja ura že 14 dni, ko se ponavadi odpravljam spat (pa še to na silo). Prej enostavno ne gre! Samo premetavam se in zbujam še moža zraven. Zdravnica mi je sicer hotela dati nekaj za pomiritev/spanec, ampak sem si rekla, da bom tole dala skozi po naravni poti... Če bom tlačila čustva in jih zakrivala s kemijo, bodo ta kdaj drugič in kako drugače (po možnosti v nepravem času) padla ven! Nak, tole hočem zdravo izjokati!
Drugače pa, brez mojega ljubega moža ne bi šlo. Seveda mi je na začetku ogromno pomagalo to, da je bilo osebje v bolnici neverjetno. Ko sem bila 4 leta tam nazaj zaradi SS v 7T, so mi 6.dan UZ rekli ""gospa, s tega nau nč, tole bomo kr spucal!". Aaaaaaaaaaaa!!! Takrat bi jih vse kar ....[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley35.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley35.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley35.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley35.gif[/image]
Tokrat pa: empatija, vzeli so si čas, da so mi vse razložili, mi prinesli za branje knjigco Prazna zibka, strto srce, ena sestra je ves čas popadkov (cca. 1 uro) sedela ob meni, me božala, me umirjala...
Mož pa... ne mine dan, ko ni kakšne drobnarije, s katero ga spomnim, da sva ostala brez Amadeja. Ravno danes sem našla v torbi listek, na katerem je imel napisano naročilo za materinsko blazino. Včeraj sem mu rekla "ni ni več bušija". Vsakič se mi zarosijo oči, in vsakič me stisne k sebi, me poljubi, reče da upava naprej, ker naju male Amadejeve nožice spominjajo na to, da se ne smeva prepustiti obupu (v spomnim sem namreč v bolnici dobila odtisek njegove nogice - sem jo dodala v album). Kadar močno zajočem, se tudi njemu orosijo oči (čeprav ni ravno nagnjen h kazanju čustev, kot moški pač - ampak ga vsakič zvije, ko takole jokam). Ampak zdaj nimam več toliko krčevito jokajočih izbruhov. Počasi se umirjam, čeprav bo naslednja kriza verjetno, ko se vrnem "v svet" (do 3.11. sem namreč še na bolniški).
Veliko se pogovarjam sama s sabo, pišem o tej svoji izkušnji. Sicer ob vsakem pisanju jočem, ampak pomaga pa mi. V tej nesmiselni zgodbi iščem smisel, da me žalovanje ne zanese v tisto stran, ko človek začne hirati v duši, v srcu. Vem, da nekatera dekleta in žene taka izkušnja popolnoma spremeni, ostanejo same s svojo bolečino. Izgubijo partnerja, se osamijo iz družbe. Verjemi mi, da si ne želim takšnega izida, čeprav bom verjetno še nekaj časa jokala in imela otožne trenutke, saj kaj takega ne morem niti ne želim pozabiti. Amadej za vedno ostaja moj mali razbojniček, moj mali angelček.
Drugače pa... tole, da si šla k vedeževalki - hja, takšne smo ženske! [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
Jaz za to nimam potrpljenja ne verovanja, priznam. Ampak tudi mamo ne ustavim, ko ona gre (ona pa vsa srečna, ker ful verjame v te alternativne zadeve; jaz pa vsakič nasmejana, ko pride s kakšno "sočno" novičko). Pravzaprav ji je ena 3 leta nazaj napovedala, da bo babica dvojčkom po mojem 35-tem letu (junija sem napolnila 35), in da bom šla v tujino delati. Drugo se je uresničilo 2 leti nazaj, prvo pa še čakam, da se [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Se ne bi čisto nič branila dveh [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image][image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/duda.gif[/image].
Vedeževalki pa čisto nič verjeti takih slabih reči, kajti to se človeku vsede v podzavest in potem s svojim obnašanjem nehote dejansko vpliva na to, da se takšne napovedi uresničijo. Čuvajta spomin na Rižkota, naj vama daje moč pri željah in upanju za naprej.
Objem [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image] zate in za vse, ki ne bomo prenehale upati!
|
|
|
|