ronja
|
sama sploh nisem picajzel, ampak te razumem, kako se počutiš, ker mam včasih podobne probleme, ker je lubi še precej manj picajzlast , pa jaz sem zdaj na bolniški in sem skoz doma in mi gre jasno bolj na živce kot njemu, pa itak njemu ni tak problem živet v malo večjem kaosu. Pri meni je še ta problem, da določenih stvari ne smem in potem se počutim kot obsojena na milost ali nemilost... Ampak se da preživet in navadit in malo zmanjšat standarde: 1.) Pojdite ven, na izlete, sprehode, gledat lutkovne predstave,... Vsak vikend nekam v naravo, pa vsaj ob lepih dnevih še popoldne v park, v grdih pa na lutke, kino, razstavo... To ima več prednosti: prvič ti ne gledaš non stop prahu, drugič manj umažete, če ste manj doma, tretjič pa se še malo sprostiš, ko delaš še kaj drugega in ne misliš skoz na urejenost doma. 2.) Kadar te napade silna želja, da bi pospravljala, poglej svoje otroke in tisti kup perila/prahu/česarkoli pač, kar ni ravno nujno takoj pospravit in se vprašaj, kaj je bolj važno. Verjetno se boš odločila za otroke in se malo igrala z njimi. Navsezadnje ne bojo večno majhni in pospravljenega stanovanja si ne bodo zapomnili, nasmejano mami pa... 3.) Probajte si čim boljše organizirat vse: če vidiš, da ves čas pospravljaš ene in iste stvari, naredite neke plane oz. priredite stanovanje bolj otrokom prijazno. To pomeni v praksi, da umakneta zadeve, s katerimi naj se ne bi igrali, tako visoko, da jih dejansko ne dosežejo, recimo. 4.) Zmenite se za en minimalen red, ki bi vsem ustrezal, pri tem da vsak malo popusti. Otroška soba je lahko čez dan bomba, zvečer pa skupaj pospravite igračke v košare. To se da že z dobro leto starim otrokom in če narediš vse kot igro, zelo radi to počnejo. Važno je, da si ti takrat z njimi, pa so pripravljeni svašta naredit - sploh če jih pohvališ. 5.) Združi pospravljanje in igranje: naj ti pomagajo, pa naredi, da bo zabavno - v bistvu isto kot prej v otroški sobi, samo da čez celo stanovanje. ja, seveda gre to počasneje kot če bi sama naredila - ampak se pa družite in to je tudi nekaj! Jaz kadar jemljem perilo iz sušilca recimo, vedno pustim, da pade par cotk na tla in mi jih potem mala prinese, vsa ponosna, eno po eno in jaz jo za vsako strašno pohvalim in se ji strašno fajn zdi. Tako se igraš z otrokom in hkrati narediš nekaj, pa še mir ti dajo pri tem. 6.) Vrži ven iz stanovanja vse predmete, ki nimajo neke uporabne funkcije, ampak so samo za okras ali nostalgijo in se radi premaknejo ali celo razbijejo,... Ker ti samo delo dajejo. Manj stvari je manj pospravljanja (verjemi meni, mi mamo vse natrpano, hehe, tak da noben razen mene ne zna nazaj zložit ). 7.) Doličita si, kolikokrat na teden naj bi recimo pometala, pomivala,... in se potem tega držita - on, da tudi sam kdaj poprime in ti, da ne delaš več kot sta zmenjena. 8.) Enkrat na teden imate lahko skupni pospravljalni dan, ko celo stanovanje spucate v nulo, da si ti potem srečna, ostali čas pa naj bo pretežno čisto. V tem primeru se moraš ti zelo prilagodit, da boš zelo zadovoljna s tem, kar bodo oni naredili, kar seveda ne bo niti približno tako temeljito, kot če bi se spravila čistit ti... Ampak se splača, po moje. Če misliš, da tvoja družinica ni sposobna skupinskega pospravljanja oz. jih ti ne boš mogla na ves glas hvalit, kako so super počistili nekaj, kar se ti bo zdelo še precej zamazano, pa se zmeni, da 1x na teden odpelje mož otroke na igrišče za 2-3 ure in ti takrat zrihtaš vse tako, kot ti paše. 9.) Ugotovi, zakaj hočeš met vse pod nadzorom? PO navadi je vzrok nekje v otroštvu, lahko pa je tudi posledica kake kasnejše izkušnje, zaradi česar dobiš občutek, da ti življenje polzi iz rok, pa se potem vržeš v pospravljanje, da kompenziraš občutek nadzora nad živeljenjem (ali imaš kako drugo obsedenost, pospravljanje je še ena najmanj uničujočih, pa vseeno ni dobra, ker trpi družinica). Si v službi ali si doma? Si želiš bit v službi (če si doma) ali si želiš zamenjat službo? Se ti zdi, da težko folgaš otroke? Jih težko sprejmeš,da so drugačni (pač razmetani, če ne drugega;)... je kaj drugega v tvojem življenju, kar te omejuje bolj kot bi bila pripravljena dopustit? 10.) Pridi k nam na obisk, boš videla, da se da dokaj srečno živet tudi v zelo nezglednem oz. razmetanem stanovanju - ampak mala se pa non stop smeji , zvečer damo skupaj vsi trije igračke v košaro in potem pančkat. Tako se navadi, da je zvečer vse lepo (no, kolikortoliko) in to je po moje za majhnega otroka dovolj... PS: še to: mogoče imaš podzavestno občutek, da si moraš ljubezen zaslužit, da mora bit vse lepo, da te bodo imeli radi. Včasih se hitro zaciklamo v to, da bi vsem ustregli in dali najboljše in na koncu pride ven vse kaj drugega. Jaz sem mela aha izkušnjo, da me ma lubi ravnotako rad, tudi če nič ne morem, ko sem bila lani noseča in bolana hkrati in nisem mogla dobesedno nič! Nisem mu več delala malic, nisem ga mogla niti cartat, nič! Pa mu je bilo vseeno lepše z mano kot brez mene... Takrat mi je počilo . Zato zdaj veliko lažje obsedim na tleh z njima, pa čeprav vidim prah, čeprav so nakopičeni papirji,... V bistvu si želita mene, ne pa pospravljenega stanovanja...
|