|
ronja -> RE: varanje (20.10.2008 11:36:36)
|
Oprosti, ampak on je zatajil nosečo punco, ko jo je prevaral. Si ne zasluži, da je oče. In prav tako si ne zasluži, da bi ostala z njim skupaj, da bi mu oprostila. Pogovoriti se, ker sta za varanje kriva oba. Figo. A on ni imel jezika, da bi ji povedal, kaj je narobe v njuni zvezi, ampak je raje letel k drugi pod kiklo. In zakaj bi morala ona reševat zvezo. Nikoli, če je enkrat smuknil pod krilo drugi, potem bo spet. In jaz tega moškemu ne bi mogla oprostiti nikoli v življenju, kaj šele, da bi z njim ostala.
Ni je zatajil, ampak prevaral - to je razlika. Ni govoril okoli, da on tega otroka ni naredil in da ona ni njegova punca- to bi bilo zatajit nosečo punco in to bi bilo res grdno in precej težje oprostljivo za moje pojme...
To, ali si zasluži, da je oče, se pač odločamo, predno naredimo otroka - potem ko je otrok enkrat narejen, takrat on je oče, pa če se vsi na glavo postavimo. Če si se zmotil v presoji človeka, ker ga pač še nisi tako dobro poznal, potem pač to plačaš, nimaš kaj, odraslo požreš posledice in greš naprej. S tem, ko se mu maščuješ preko otroka, samo otrok nasrka!
Zakaj pri vseh teh varanjih vedno pride ta ranjeni ponos na prvo mesto, ljubezen pa v nasvetih navadno takratko potegne? Zakaj bi se pa ona trudila za odnos? Ja, zato, ker ga ima še rada, a ne? Ker jo ima on tudi še rad, mu je žal, bi rad popravil... Ma ne vem, meni se zdita ta dva razloga kar dovolj dobra... Ker bi potem, če to razčistita, lahko imela lep odnos! In otrok očeta vsak dan zraven. seveda nisem zato, da bi ostala skup samo zaradi otroka, pa da otrok gleda celo otroštvo odtujene starše; ampak če pa se imata rada, se mi zdi pa to najboljše za vse 3, gotovo! Ali je boljše, da zaradi ranjenega ponosa pošlje vse skup nekam, čeprav se imata rada in on tega ne namerava počet vnaprej?
Seveda bi bilo prav, da bi ji on povedal, kaj je narobe v odnosu, ne pa da jo je šel prevarat. Ampak včasih človek celo pove, pa ga ne slišimo. Potem pa ne pove še 1x, ampak ker ga še vedno mori, naredi kako neumnost, ker pač nekje ven udari. Ni prav, je pa človeško.
Prav je tudi, da smo 100% dosledni pri otrocih, recimo, da nikoli nečesa ne dovolimo, če na splošno tega ne dovolimo - pa koliko se nas tega 100% drži, vedno in povsod za vse stvari?
Prav je, da poveš partnerju takoj, ko ti nekaj ne štima - ampak kolikokrat se sploh ne zavedaš, da nekaj ne štima, ker si recimo preveč okupiran s čim drugim (otroci, služba, gospodinjstvo...) ali pa poveš na nepravi način ali v nepravem trenutku... Ali pa drugi ne sliši. Življenje pač ni popolnoma idealno s samimi idealnimi ljudmi - hvalabogu, ker bi bilo dolgčas za znoret! Zato je včasih dobro pusti en mičekn rezerve za možne napake - na eni in na drugi strani - na njeni strani je bilo to, da ni upoštevala njegovih čustev, na njegovi pa varanje. Če imaš nekoga rad in bi rad bil z njim, ti ni cilj tehtat, koliko je kdo zafrknil situacijo, ampak je obema cilj jo popravit. Zakaj bi bilo to slabše od tega, da užaljeno odvihraš?
|
|
|
|