|
yuliya -> ne morem razumet (16.10.2008 14:25:06)
|
Pozdravljene vse,
že kar nekaj časa spremljam forume na RR, najpogosteje sem brala o neplodnosti, saj sva se tudi midva s partnerjem kar dolgo trudila (skoraj 2 leti), preden sva pred 10. dnevi zagledala [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/rozacrtici.gif[/image]. Nimam besed, da bi opisala srečo, ki sem jo občutila, planila sem v jok, ki mu ni bilo konca. Lani decembra sem imela SS v šestem tednu, zaradi nesposobnega (da ne rečem kaj drugega) ginekologa sem si nakopala cel kup zdravstvenih težav, ki se kar niso hotele ustaviti in dobre 4 mesece sem preživela na bolniški. Kakorkoli, to je za mano in spomladi sva ponovno začela z akcijo. Septembra mi je ginekolog predpisal klomifen (5. do 9. dan) in v prvem poskusu je ratalo. Oba s partnerjem sva stara 33 let in oba sva si neskončno želela otroka. Skupaj sva pet let in lahko rečem, da je bilo to zame 5 najlepših let v mojem življenju. Res sva se imela lepo, vedno sem govorila, da "skupaj dihava". Prepričana sem bila, da sva se našla in da se bova skupaj postarala.
No, pred desetimi dnevi sva oba pokala od sreče, samo par dni kasneje pa sem izvedela, da ima ljubico, da se pridno dajeta dol in da to traja nekje od začetka septembra. Izvedela sem čisto "slučajno" in po nekaj-urnih prošnjah, mi je vse priznal. Pravi, da ga je ta punca (še ne 20. letna) osvajala kar nekaj časa in na koncu, da se ji ni mogel upreti in je "padel". Itak, da gre tu samo za goli seks. Sem mu rekla naj spoka (živiva v mojem stanovanju) in to je tudi storil. Vprašala sem ga zakaj, in odgovor je bil "očitno imam to v krvi". Da je to počel tudi preden je mene spoznal, da je vse predhodne partnerice varal in da je mislil, da se je spremenil, ampak, da očitno ni tako. HALOOOO!!!!!!
Pravi, da mu je zelo žal, da me je prizadel, da si zaslužim dosti boljšega fanta in da mi bo naredil uslugo, ko bo šel in bla bla bla............a na vprašanje, zakaj je z mano načrtoval družino pa ni našel odgovora. Celo toliko daleč je šel, da mi je svetoval, da bi bilo najbolje, da splavim. Si morete mislit?????? Po vseh mukah, ki sem jih doživela lani ob SS in kljub temu, da je to otrok ljubezni, velike ljubezni in zeloooo zaželjen, naj bi splavila??? Niti mrtva!!!!!!
Od takrat ne jem, ne spim, ne živim! Samo jokam cele dneve in ne vem, kam me bo to pripeljalo. Ampak temu otroku se za nič na svetu ne bi odpovedala, ni šans. Me pa skrbi, kako bom zmogla, kako se bom pobrala in kako otroku že pred rojstvom zapisati usodo, da bo odraščal brez očeta. Fuul me je strah!!!
|
|
|
|