|
Kristjan -> RE: Sprehod in žemlje (12.10.2008 14:55:58)
|
Sm pričakoval pripombe, ampak nekaterih tako primitivnih pa spet ne ( o imenih ne bom, da se tiste na katere tale stavek leti razpočile [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley29.gif[/image]).
Pač sem eden tistih staršev, ki svojemu otroku privošči vsaj med jedjo mir (oziroma vsaj to, da ga ne vlečem za roko in mu težim, daj gremo že, meni se mudi), zato ga ne vlačim po trgovini in mu ne potisnem v roke žemlje ali pa čokolade, da med tem malica, jz pa v miru nabavljam. Ker pač to pravilo, da ni hrane v trgovini velja že od začetka, tamali nikoli ne pade na pamet, da bi težila in se metala po tleh, da hode neki imet, prav tako pa praviloma ne hodimo lačni kot volk v trgovino, da bi blo treba preden plačamo že tlačit neki v usta. Če pa se že zgodi, da reče, da je lačna, gremo po žemljo, jo plačat, v miru pojest in nazaj nakupovat. Ker tudi midva ne jeva v trgovini, ne vidim razloga zakaj bi moj otrok to počel. Glede ozkega gledanja bom pa samo to rekel, da me prav zanima, pri kateri starosti boste začele tiste mame (ali pa starši), katerih otrok zdaj s polnimi usti mašira naorog, od istega otroka pričakovati, da ne malica več v trgovini ali pa v gledališču, na banki ozroma kjer koli drugje kjer bo dobil napad žeeeeeeeeeeeeeeemlja. Ko bo star 6 let, 10 let mogoče 15 ali 18 let,....???? Vzgledi vlečejo, a ne drage moje.
Glede tempa življenja pa se strinjam, da je hud in da je življenje kratko, ravno zaradi tega pa se mi zdi prav, da se znamo za trenutek ustavit in si tudi za hrano vzet čas (pa še za marsikaj drugega, ampak to že ne sodi v to temo).
Kar se pa sitnarjenja v trgovini tiče, lahko pa mirno rečem, da ga zaenkrat razen enega izsiljevanja, ki smo ga rešili brez dretja nismo imeli - upam, da pri tem tudi ostane in da se nisem prehitro pohvalil. In ja krfijolca lahko nakupujemo brez živčnega zloma, pa nimamo varstva oziroma babi servisa, zato smo prisiljeni v shopping vzet tudi tamalo, ki jo pač animirano na drugačen način, ki se je zaenkrat izkazal kot zelo uspešen. Ko enkrat ne bo več delovalo, bomo iskali nove ideje, zagotovo pa to ne bo hrana za zamotit. Sicer nikogar ne obsojam, vsak naj počne kakor ve in zna in kot meni, da je najboljše za njegovega otroka. Ne samo za tisti trenutek, temveč kot popotnica za naprej.
Mišni glede tvojega komentarja bom pa samo to rekel, vsak naj pred svojim pragom pomete. Dejstvo pa je, da nisem fiakarski konj, ki bi ozko gledal in ne vem kakšno širitev obzorij imaš v mislih, glede na to, da sem samo povedal svoje mnenje in to kako pri nas gledamo na vprašanje, ki je bilo postavljeno zgoraj. Nikakor ne živim težko, prav tako sem prepričan, da moja hčerka zaradi tega pravila pri hrani, ni in ne bo prikrajšana za nič. Ampak tako ali tako nima smisla s tabo razpredat o mojem oziroma našem življenju. Upam le, da ti in tvoji otroci živite nadvse kvalitetno in popolno življenje.
|
|
|
|