|
supermami -> Atija ni več...... (10.10.2008 14:11:39)
|
Vem, da je od tega minilo že skoraj tri tedne, ampak, ko pišem tole, mi solze nezadržno tečejo iz oči. Ne morem si pomagat. Tako ga imam rada. Vem, da nisva imela idealnega odnosa, vendar ga vseeno hudo fejst pogrešam. Manjka mi. In toliko stvari si očitam. Zakaj nisem bila več zraven njega? Zakaj nisem videla, kako hudo je z njim? Zakaj nisem bila večkrat v bolnici? Zakaj......
Začelo se je z bruhanjem. Sčasoma ni mogel več hoditi, nihče od mnogih zdravnikov ni vedel, zakaj. Samo še več zdravil so mu dali. Po letu in pol je šel v bolnico zaradi slabokrvnosti. Tam je dobil pljučnico. V petek so me poklicali, da je doživel nekakšen šok, spet niso ugotovili zakaj. Da je možnost, da umre, so rekli. In potem smo preživljali dva dni strahu in upanja. Neprestano smo bili ob njem, ob njegovi postelji. Prvi dan me je stiskal za roko, drugi dan ne več........ V nedeljo zjutraj so me poklicali, da je umrl. Svet se mi je postavil na glavo. Nemogoče. Kako? Zakaj?
Potem pa spet nove teorije o vzroku smrti, ki jih je patolog zanikal. Srce naj bi opešalo. Zakaj niso tega videli v bolnici? Niso mu naredili nobenega pregleda srca, samo glavo bi mu slikali. Pa zdravila za meningitis je dobil, pa cel kup drugih, samo za srce ne. Zakaj so ga mučili? Še vedno ne verjamem, da je moral umreti, mislim, da so ga zašuštrali zdravniki. Zakaj sploh so, če v enem letu in pol ne najdejo bolezenskega vzroka? Mislim, da moj ati ni bil takšen znanstveni fenomen.
Zdaj pa hodim k mamici in iščem mojega atija. Pa ga nikjer ne najdem. Samo njegova slika je tam, pa svečka, ki gori zanj. In vedno sveže cvetje. Rad je imel rožice, meni je za rojstni dan vedno kupil rdeče vrtnice.
Pravijo, naj bom močna. Močna za mamico, pa za svoje otroke. Pa kako naj bom, ko pa vem, da nikoli ne bo videl, kako lepa ženska bo postala njegova vnučka in kako močan bo postal njegov najmlajši vnuk. Mali mu še vedno nosi daljinca od televizije. Jaz pa jočem. In ne morem sprejeti tega. Tako boli.
|
|
|
|