|
Zanica -> Family business (6.10.2008 23:04:17)
|
Ma bom znorela.... razpisala sem se, cel esej sem napisala, pa mi je se je iztekel čas?!
Povzela bom na kratko...
Tast dela pri možu v podjetju. Prej je delal v tujini, in zaradi visokih stroškov (najemnina, 3x mesečno pot v Slo po 400 km v eno smer, krediti), mož mu je pošiljal vsak mesec v povprečju po 500 Eur. Svoji mami, ki je ves ta čas živela v Slo, je odplačal kredit za hišo, cca 5000 eur, ker je dala odpoved po 20 letih težkega fizičnega dela v tovarni-po tem ni imela pravice za zavod... Parkrat je naenkrat svojemu očetu dal po par tisoč evrov, da lahko vrne sposojen denar svojim prijateljem...
Zdaj tast dela pri nas, in je huda situacija. Namreč, v podjetju je krizno obdobje iz katerega bomo že izplavali ven, ampak zdaj je tast kar naenkrat postal najpametnejši človek na svetu... Govori o možu samo slabe stvari, kako gre z glavo "kroz zid", da je on nesposoben za to delo, da zakaj ovo, zakaj ono.... Ampak ne pred njim, to govori meni ko izpade da me mora nekam peljat... Jaz sem tiho, kimam z glavo, ker če bi mu kaj nasprotovala bi se začel dret-ker se enostavno ne zna kontrolirat- bil bi kreg v familiji, do katerega mi enostavno ni, najmanj da bi ga jaz začela...
Mislim, kako lahko govori samo slabo o možu, pozabil je pa, da mu je mož dal toliko denarja, katerega sploh ne pričakuje da bi ga dobil nazaj, niti mu je to kadarkoli povedal- to pa itak ni pomembno...Pomembno je da je moj mož zdaj budala, nehvaležnež, nesposobnež... vem pa, da bo zamenjal ploščo ko bomo spet v dobrih financijah...
Možu povem le, ko mi res pride čez glavo vse skupaj, ker nerada "ogovarjam"-čeprav ni ogovarjanje, je izpoved. Tudi to je izpoved, ker mi to leži na duši, ker ljubiju leži njegov oče na duši.. ne more ga kar tako odpustiti, najraje bi, ampak ne more....
Res je tudi, da je tast ljubosumen na moža...ker je v življenju uspel-in še bolj mu bo uspelo-le čas rabi. Kar njemu ni. Oče svojemu lastnemu sinu ne vošči uspeha... Kakšen je to oče? Poskušam ga razumeti, ker je tudi tast odraščal v veliki familiji, in najbolj pomembno je to da odhraniš otroka, kakšen bo, ali je zadovoljen, ali je srečen-to ni pomembno... Zagovarjam ga tudi, ker takega človeka ne moreš spreminjati... Ampak, čaki malo... Govori pred vsemi kako od otrok NIKOLI ne bi vzel denarja, kako je vse v življenju sam naredil... Moj mož ga je izvlekel iz dreka, on tega ne bo nikoli priznal. Nikoli ne bi rekel "hvala sine", ampak tudi to ne. Le čudim se, kako je moj ljubi tako dober človek, tako drugačen od tasta, ali imam jaz tako srečo, da se je moj mož naučil iz napak svojega očeta? Ali sem lahko hvaležna BOGU, ali TASTU, da je bil tako slab oče in mož, da je moj tako dober?
In zdaj mojega moža peče vest, kako bo to šlo naprej, ne vem....
Zdaj bom ta tekst kopirala in shranila u wordu, če mi se bo še enkrat iztekel "session"
|
|
|
|