naty1989
|
Aha, no ok. Pač sej vemo kako je, ko ne veš kaj je gledaš na vsako malenkost, ki bi lahko škodila. Ja na splošno probam it na sprehod vsaj vsak drug dan, za vikend pa če se le da sobota in nedelja. Pa to kar lep sprehod, slabo uro hoje, to je okrog 3 km. To ne samo zdaj sem že prej veliko hodila. Po večini grem čez teden sama, za vikend pa obvezno skupaj, če je le vreme. Si včasih ne predstavljam, da ne bi šla ven, če ne grem par dni mi že nekaj manjka. Ker le neko gibanje res more bit, sploh v teh časih.
Ja Mariposa, veliko razmišljamo o nosečnosti, pa si želimo in potem že sanjamo o tem. Tudi jaz sem že sanjala o dojenčkih. Mene je tudi že malo strah, da bi se morala truditi za otroka ne vem 3,4,5 ali še več let. Niti ne računam raje koliko nesrečnih M bo še do takrat. Tisto ko ni konca, ne vem zdaj dvoje bi lahko bilo : ali bi se sprijaznila če bo bo, če ne pa ne, ali pa bi bila čist zmozgana od vseh negativnih misli. Ampak raje ne razmišljam o tem preveč, boljše mislit da kmalu bo.Drugače pa ja, počakam M in grem do G. Zdaj me res že zanima kako pa kaj. Ker sem že po M v 10 krogu in je že res čas.
Super Abracadabra, da si vredu. Si se že malo sprijaznila, da pač ta zadeva rabi ful enega časa. No jaz sem se že malo. Ja pri meni je vedno tako, da je M tisti prelom in je slaba volja in razočaranje, recimo en dan pred M, pa še upanje, mogoče pa le bo. Potem še kak dan si tako bolj, nisi pravi. Ko pa M gre, se mi najprej zdi, da cajt ne gre nikamor, no pa ko je prvi, drugi dan M se sprašuješ kaj je šlo narobe pa če bo sploh kdaj. Potem pa kr gre, si naenkrat že 12,13 dan po M, pa te kmalu že preseneti kaka sluz in špikanje...pa je spet novo upanje tu. Kar od nekod se pojavi. Potem spet čakanjeeee, ki je najbolj mučno. No potem še več upanja do M. Nato pa spet vemo kaj sledi. Začaran krog. Vrtimo se not in ne moremo izstopit.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
