|
Bina01 -> JOKICE! (17.3.2005 6:44:21)
|
Tudi jaz sem imela takšno težavo. Ko sem izključla vse bolezni, nisem več vedela kaj bi.
No, pa sem začela malega malo opazovati kdaj in zakaj in kako joka. Pri meni je bilo najhuje.
bila sva cele dneve sama in sem bila že hudo utrujena. Mislim, da se mi je po dveh mesecih pojavila ena huda kriza, saj sem cele dneve samo prala, previjala, hodila na sprehode, mirila, pa še za moža kuhala (ki je šofer in zelo veliko odsoten) - pomoči mame ali tašče pa tudi nisem imela.Tudi s prijateljicami se nisem mogla pogovarjati, ker še nobena ni imela otrok in ni razumela v čem sem.
Skratka bila sem kot ožeta cuna in nič čudnega, da otrok tudi. Okoli tretjega meseca sem celo prenehala dojiti, ker enostavno nisem zmogla več.
Tako sem počasi začela obveznosti(previjanje,hranjenje, sprehodi,tolažbe) prelagati na moža. Prej sem vedno imela razumevanje, da je utrujen in se ne more ukvarajti z otrokom, nato pa sem ga kar malo prisilila.
Stvar se je zelo hitro obrnila. Ko sem prišla domov s sprehoda ali kave, sem bila veliko bolj umirjena in otrok je manj jokal. Pa še otrok in mož sta se zelo zbližala. Moj sine je sedaj star 8 let in sta z atijem zelo povezana. Imata "moške" dneve ko gresta sama na enodnevne izlete in si privoščita vse tisto kar jaz kot mama ne pustim. Ampak uživata in močno upam, da bo to še trajalo.
No, sedaj pa čakamo še enega - bomo videli kako bo .
lp, Bina
|
|
|
|