|
timika -> RE: abrazija (28.10.2008 9:44:15)
|
Živjo, punce,
no, jaz pa nimam tako lepe izkušnje, čeprav grem s pogumom in pozitivno naravnanostjo naprej...
Nočem nobene strašit, pri meni je bil splet okoliščin pač takšen, da sem se pri spontanem splavu namučila blj kot pri porodu prvega otroka.
Abrazija je pravzaprav še najboljše, kar se ti lahko zgodi, ker po njej ni več nobenih bolečin. Če se ugotovi seveda, da nosečnost pač nima drugega konca.
no, kako je bilo - v 7. tednu rahla krvavitev, nato počivanje in cel teden preverjanja beta HCG hormona in UZ-jev pri moji ginek., ker sva še upali, da se pa morda le kaj pokaže. Po enem tednu in zadnjem UZ dobim napotnico za abrazijo, vmes fašem od sina trebušno virozo in dva dni bruham, da so me bolela rebra. Zadnjo noč pred abrazijo mi končno uspe v sebi obdržat malo vode in naslednji dan ob 12. mi abr. na ljubljanski ginek. urgenci niso hoteli naredit, češ da sem pila (?!).
OK, ne glede na to, da tiste vode ni bilo več nikjer v želodcu, ker sem bila po vsem bruhanju itak dehidriorana na amena, grem domov, dobro, počakam do pon. zjutraj...
Petek potem OK, v soboto popoldne pa se začnejo grozni krči in krvavitev - tako še v življenju nisem krvavela. Začne se izločati tudi sluznica, precej veliki kosi, tako da sem klicala na urg. in so rekli, presodite, koliko krvavite. Najprej sem upala, da bom noč lahko preživela doma, sine še tudi ni bil čisto zdrav, pa ni šlo. Bolečine in krvavitev je bila prehuda. Tudi moža sem videla, je začenjala počasi grabiti panika, ker je bilo res videti grozno, jaz pa bleda kot zid.
OK, gremo na urg., medtem nama sinko pobruha še cel avto, ker ga nisva imela kam dat in je šel z nama, no, nekako prifuramo do KC.
Tam najprej malo čakam, nato sledi pregled, že tam je bila cela soba krvava - pardon eksplicitnemu izrazoslovju, ampak tako je bilo - mi dajo en buscopanček in na oddelek - abrazija sledi zjutraj.
Mene je od krčev že vleklo skupaj, ampak sem - napaka!!! - še pokazala doro voljo in rekla - OK, zjutraj.
Grem na oddelek, tam se je pa začelo. Krvavitev itak, vsakih 10 min. sem hodila na WC, da so padali tisti kosi od mene, sicer bi itak ležala v krvi, ker vložki niso zdržali nič. Krči grozni, huje se mi je zdelo kot popadki. Sililo me je na bruhanje, hotelo mi je iztrgati drobovje. Nekako sem pregurala do 5. zjutraj, potem nisem mogla več. Šla sem prosit sestro, naj mi dajo nekaj proti bolečinam oz. naredijo nekaj, ker je nevzdržno...nisem zelo občutljiva, kar zdržim bolečino, ampak tole je bilo too much. Sestra je bila zelo prijazna, ampak prav videlo se je, da se boji it zbudit zdravnika...Mi uštimajo nekaj direktno v žilo - pomagalo nič, očitno je bilo protibolečinsko sredstvo dano prepozno. Nekako sem preživela še do devete zjutraj, ko sem od vsega skupaj malo zadremala in so krči popustili. Očitno se je povečini ščistilo samo, tako je rekla tudi potem na večerni viziti zdravnica, ki mi je delala abrazijo.
No, drage moje, na poseg sem potem čakala še do dveh popoldne....
tako da....ne vem, kakšno srečo z anesteziologom ste imele tiste, ki so vam abr. naredili takoj, verjetno niste bile prej ravno 10 ur tešče. No, morda tudi, skratka, jaz vseeno mislim, da bi me lahko rešili vse tiste agonije na oddelku prej. Ker ko sem se zbudila iz narkoze - nič bolelo, samo čimprej sem želela domov.
Aja, pa še to - na abr. pred mano je čakala ena, ki je konkretno zajtrkovala, pa je rekla anestez., da lahko dajo nekaj proti slabosti in vseeno opravijo. Torej se da pohiteti s posegom, če se le hoče.
Tka je moja zgodba, morda pomaga kateri, da je malo bolj odločna in je ne bodo tako dolgo pustili - ker res ni bilo prijetno, ma, kaj, bila je nočna mora!
Pa srečno vsem- pa še malo statistike - od tega je dobrih 14 dni, bila je druga nosečnost, imam dveletnega sinka, v prvi nosečnosti vse bp.
Verjamem, da bo za vse nae enkrat še vse dobro.
|
|
|
|