|
Katy78 -> RE: spanje novorojenčka v zakonski postelji (14.1.2010 15:59:59)
|
IZVIRNO SPOROČILO: pipika 13
Evo, danes preiskusila metodo odejice pri našem 10 dni starem novorojenčku.
Podojila sem ga v zakonski postelji, zavitega v njegovo odejico iz njegove posteljice. Ko je zaspal, sem ga samo premestila v njegovo posteljico in ni bilo nobenega problema. Tako sem naredila še 2x v noči, ko se je zbudil in bil potreben hrane in previjanja. Oba s parterjem sva se naspala, mali pa tudi ni jokal in doživljal stresa.
Hvala za nasvet tisti, ki je ugotovila, da otroka zebe v posteljici, ko ga prenesemo in da je to očitno vzrok, da se je prebudil in jokal. Pa očitno je tudi nekaj na tem, da je moj sonček rad zavit, ker je bil rojen s carskim rezom. Torej mu paše da je malce omejen v posteljici.
Midva pa lahko brez skrbi spiva, ker naju več ni strah, da ga bo kateri od naju zadušil v spanju. Halooooo, tukaj gre za novorojenčka in ne za par let stare otroke, kot nekatere pišete. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]
Biti stisnjen paše vsem novorojenčkem, ne glede na način poroda, ker jih to spominja na njihovo "bivanje" v maternici, kjer so bili zadnje tedne popolnoma stisnjeni in omejeni s prostorom.
Drugače pa naš Nik že od rojstva spi v svoji posteljici (v začetku je spal v zibki). Na začetku je bila zibka oz. posteljica pri nama v spalnici, pri 4. mesecih pa sva ga preselila v njegovo sobo. Ojej, kako je bila tašča šokirana in je bluzila, da je otroka strah in ne vem še kaj, no, Nika ni bilo prav nič strah, spal je cele noči, razen enkrat vmes se je zbudil za flaško, midva sva pa tudi super spala, ker nisva poslušala njegovega premetavanja in godrnjanja v spanju.
Pred 14 dnevi pa se je začel ponoči jok, sta potem 2 zobka pokukala ven in takrat ni pomagalo drugega, kot da sem ga vzela k nama v posteljo. No, lahko bi ga pol noči nosila v naročju, tako da je bilo za vse lažje, da ga vzamem k nama. Zdaj se stanje glede teh dveh zobk umirja, tako da ga vzamem k nama šele okoli 3h zjutraj. Upam, da se bo kmalu končalo, ker zame ni to nobeno spanje. Niti jaz niti mož se ne moreva po mili volji obračat v postelji, Nik se tud nonstop nekaj premetava in ko mu umikamva njegove roke in noge dol z naju, ga tudi predramiva, tako da tudi on ne spi tako, kot bi spal v svoji posteljici.
Kaj naj rečem, svaka čast tistim, ki spite z otroci par let skupaj. Saj par mesecev se že potrpi, ampak da bi bila pa par let kronično neprespana - ne, hvala, če to ni nujno. Jaz sem že od začetka skušala otroka navadit na njegovo posteljico. Saj če ne bi šlo, če bi potreboval mojo bližino, bi ga pač imela pri sebi, ampak nekateri pa sploh ne probajo in jim je kar samoumevno da otrok spi pri njih.
Pa nisem zato nič slabša mama od tistih, ki jih imajo v svoji postelji skoraj do šole. Otrok dobi vso mojo pozornost, nežnost in crkljanje podnevi, ponoči je pa fajn, da se vsi spočijemo in da si tudi starša lahko vzameta malo časa v miru samo zase.
|
|
|
|