|
Sneguljcica -> moja izkušnja poroda (12.3.2005 12:50:50)
|
Moja porodna izkušnja je pa takale;
V ponedeljek 7.2.2005 zvečer mi je začela odtekat voda. Bila sem sicer že orenk čez rok (pdp 30.1.), vendar sem bla vseeno v šoku ker sem mela isti dan zjutraj pregled pri G, ki je ugotovila, da se še kar nič ne pripravlja in da bomo verjetno sprožli porod v petek. Že na poti v porodnišnico sem mela slab občutek glede timinga poroda-nekako sem bla kr mal jezna ker se je začelo vse dogajat zvečer pa še pred praznikom (v mislih so mi odmevale vse slabe izkušnje žensk, ki so rojevale na praznike oz. vikende...z zdravstvenim osebjem).
Prišla sem torej v porodnišnico, kjer so me prvo dali na ctg. Nobenih popadkov. Prišel je dežurni G in me pregledal. Razen tega, da je očitno počil mehur je bilo vse isto kot zjutraj. Z izgovorom da me ne bo mučil s kemijo...ki v mojem stanju itak vrjetno kao ne bi nič kaj prida zalegla je rekel, da mi nič ne bo dal in da se bo čakalo če bom dobla svoje popadke. Noč sem torej preživela v porodnišnici. Voda mi je tak na vlko odtekala, da sem bla že čist preč.
Zjutraj so se dežurni G zamenjali in nova G me je pregledala. Še kar nič sprememb.Ker je minilo že več kot 12 ur od razpoka mehurja se ji je začelo že kar mudit. Dala mi je kemijo za mehčanje mv. Najprej malo, potem pa zmeraj več...Ob osmih zvečer so popadki že bli, vendar dost neredni in tud dost neuspešni...Boleli pa že orenk. To je bla zame total frustracija, ker saj sem bla pripravljena prenašat bolečino, če bi se tud kej zarad nje dogajalo...ne pa tkole...bolelo ko sam vrag...z mv pa dogajalo bore malo...Takrat me je že začela panika dajat...Blo je že več kot 24 ur po razpoku in tolk sem se že zavedala da to ni več dobro...niti zame, niti za otroka...Zarad velke možnosti infekcije so mi dali antibiotike. Groza me je blo... voda, ki mi je odtekala je bla dost čudne barve...Kemija, ki sem jo dobivala je potem ob enih devetih začela bolj konstruktivno delovat, G me je pregledala...bla sem sicer odprta bora dva cm, samo sem bla vseeno napotena na porodni oddelek, da se zrihtam za porod...Tačas je prišel anestezist in ko sem prišla v porodno sobo mi je vstavil kateter za epiduralno. Tisto pripravljanje in vstavljanje mi je blo ena bolj stresnih zadev v mojem življenju...Totalno mi je grozno že ob misli da mi nekdo neki šari okoli hrbtenice...v tistem času pa sploh...groza je ko maš take popadke da te kr meče pol ti pa rečejo da moraš bit čisto pri miru ...in se zavedaš da gre lohka vse zelooo narobe če se premakneš...pa še če pol ne zadane kmalu tako kot bi moral in probava in probava in se parkrat zadane ob kost...mah mi je zdaj kar slabo ob misli na vse tisto...Jaz sem bla ziher da me bo zadel tko da bo pol kej narobe...sem bla ziher da ne bom prežvela noči. No, pol je to minilo, kateter je bil nastavljen...zdej se je samo še čakalo, da se odprem na tolko kot je potrebno...To pa samo od sebe še kar lep čas nebi blo zato so mi dali umetne popadke in ko sem bla nekje 3 cm odprta sem dobila epiduralno...Dobila sem jo ravno tolko, da sem še kr čutla popadke, vendar drugače kot prej...ni tako hudičevo bolelo...ampak bolelo pa je..kot pri kkšni bolj bolečih menstruacij. Povišali so mi dozo umetnih popadkov da bi hitreje šlo...Dobila sem občutek, da morem na wc....v spremstvu babice in fanta sem nekako prilezla do tja, za hipec zgubla nadzor nad nogami in če me ne bi prijela bi padla koker sem dolga in široka...pol sem pa kakšno uro popadke preživljala kar na wc školjki...ful mi je blo vredu da so me pustli tak dolgo in da so me pustli samo (sej so bli v sosednjem prostoru pri odprtih vratih, ampak vsaj stala nista zraven..). Pol sem šla nazaj v porodno sobo in tam mi je babica pomagala zlezit na žogo in na žogi, držeč se za lestev sem preživela kar kakšno urco...v tistem času mi je epiduralna že začela spuščat in bolečine so kar naenkrat spet butnale s ful močjo...se mi je total vse začelo kar meglit in zgubila sem občutek za realnost, za svet okrog sebe...kljub temu da sem pred porodom kar nekaj vadla dihanje sem takrat ko bi ga rabla kar nekako pozabla na to in sta me mogla dragi pa babica skoz spodbujat k pravilnemu dihanju...G mi nekaj časa še ni hotela dat naslednjega odmerka epiduralne...in trgalo me je..No, pol je G na opomin mojga dragega le sprevidla, da mi to da mi ne da naslednje doze epiduralne, le škodi-popadki so začeli spet postajat kar neka zbrka (neredni, neenakomerni...a boleči tolk da sem bla čist obupana)...Dala mi je odmerjeno dozo in še preden je tisto dobro prijelo sem že začutila neizmerno potrebo po pritiskanju...Ful sem bla presenečena ko mi je babica, brez da bi me prej prečekirala,rekla da kar naj pritisnem takrat ko čutim potrebo po tem.Pol je prišla G in babica ji je povedala, da me že tiši na pritiskanje in G me je pregledala in na začudenje vseh sem bla že pripravljena za iztis otročka...Po štirih popadkih in intenzivnem pritiskanju je bil otroček zunaj. Prvič od začetka poroda sem orenk odprla oči in me je skor kap ko sem vidla kako nesejo malega celega mlahavega, modro, sivo, vijolične barve stran od mene...Tko me je stisnalo da ni za povedat...in ko pol še kar nekaj dooooooolgih trenutkov ni in ni hotel zadihat sem bla v takem šoku... pol ko sem zaslišala nežno kašljanje in majcen jokec kar nisem mogla vrjet...bila sem taaaaakoooooo srečna..tako sem se ustrašla za njega da mi je blo še vedno slabo...Čisto z začudenjem in in čudnimi, mešanimi občutki sem ga gledala ko sem ga prvič dobla k sebi...še neumitega so mi ga položili pod haljo na trebuh...mislim da sem takrat naenkrat čutla tolko različnih občutkov in še zmatrana sem bla od vsega stresa...da mi je čustvovanje kar odpovedalo...Dragi se je tega ustrašil-kasneje mi je rekel da sem ga gledala z grozljivo praznim pogledom...pa tud ko so malega očistili in mi ga hotli dat nazaj sem samo gledala nekam v prazno in bežno nakazala naj ga raje dragi vzame v naročje. Zaspana sem bila za crknat...
No, to je nekako povzetek. Upam da ni preveč zmedeno napisano:ups::zmeden:
pozdravček
|
|
|
|