|
katty32 -> Predporodni dnevi (16.9.2008 10:13:06)
|
Odlocila sem se, da napisem predporodno zgodbo, saj porod bi ze moral biti, pa ga ni in ni in tole cakanje zna biti tako utrujajoce, da imas vsega dovolj...
Datum predvidenega poroda naj bi bil 13.09.2008 in danes smo 16- tega in jaz vsa v pricakovanju, otrocek pa nic, prav ignorira me tale fant. Pocasi se me loteva neka tecnoba in sitnost, ker me zvecer ze zacenja spikati, pa vsa vesela oznanim, da bova krenila proti bolnisnici, potem pa nic. Mojemu se ze zdi, da ga mal za nos vlecem in je cisto zmeden, tako da , ko bodo pravi popadki, mi mogoce sploh ne bo verjel, hehe.
No, naj omenim, to ni zame prvi porod, je drugi. Moja hci je stara ze 8 in pol let in ze jasno vse razume. Tako mi je vceraj zabicala, da tudi ona komaj caka ze, da grem v porodnisnico, saj sem ze kr tecna, hehe, kaj pa naj, ostala sem brez besed. Pa saj je res! Tako iskreno mi je to zabicala, da sem postala prijazna in nasmejana.
Pocutim se, kot da sploh ne bom rodila! Cakamo in cakamo in pritozujem se, kot majhen otrok, ki nima potrpljenja, pritozujem se sama sebi in drugim in komaj cakam na prve prave bolecine, pa saj ne mores verjet. Potem pa me sestra potolazi, da se noben otrok ni ostal notri in se vsak se je rodil. Lakota me napada vsakih 10 minut in vcasih nimam vec zamisli, kaj bi se jedla, a kljub temu nisem ravno debeluscek, a imam tak apetit, da bi vola pojedla. Vsak dan pravim, danes pa bo, vsak dan se sedim tu in se mi dozdeva, da se mi dogaja krivica in da vse rojevajo pred mano hehe. Smesna sem in cinicna, ja, to vem. Za nasega fantka sem vse pripravila in skoraj vso nosecnost pridno nosila na kup tudi zadnje podrobnosti, a venomer me spremlja misel, da nekaj pa sem sigurno pozabila.
Tudi sedaj, ko sedim tu in pisem besedilo, cakam, da bi se kaj zacelo, pa ne. Ah, saj bo, to vem, a tarnanje vseeno malo potolazi.
Devet mesecev je dolga doba in jaz sem to malo pozabila po osmih letih. Se posebej zadnji mesec, ta je od sile. Najbolj pa te jezi, ko se ze psihicno pripravis na porod, pride datum, pa nic. Narava je krasna, saj te s cakanjem in nestrpnostjo pripravi do tega, da si potem ze vesela, da cutis bolecino in ti postane nekako vseeno, koliko boli, naj boli, samo, da bo koncno bolelo hehe. No, upam, da bo bolelo, se nocoj in da pridem nazaj z porodno zgodbo O BOLECINI KI NE BOLI, ki te obogati.
KATJA
|
|
|
|