|
mandarinka -> RE: kako oditi iz vrtca (10.9.2008 5:55:55)
|
Vsak otrok je drugačen, zato tudi menim, da enak pristop ni enako dober za vse. Vsaka mama najbolje pozna svojega otroka in bo najbolje vedela kaj otrok čuti. Glede na to, da otrok vzgojiteljice in ostalih otrok na začetku še ne pozna, si ne predstavljam, da bi ga kar takoj prepustila neki njemu neznani osebi, še posebaj, če je bil do sedaj navajen biti največ časa z mano. Naša punčaka se je tudi na mojo mamo, torej svojo babico morala najprej navaditi in jo bolje spoznati, da sem jo lahko pustila nekaj časa tam, zato ne razumem, zakaj bi jo zdaj pa kar morala pustiti samo v vrtcu, z ljudmi, ki jih še ne pozna. Nekateri otroci rabijo le nekaj dni, drugi malo več. Tudi pri babici smo prakticirali, da sem počakala, da se lepo "zaigra" in potem na hitro odšla brez nekega silnega poslavljanja, samo enega lupčka in čau. Ker je nikoli nisem na silo puščala pri babici, gre zelo rada tja, včasih kar sama prosi da bi šla k njej in sedaj mi že pred vrati reče "papa mami" in me "nažene" [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] Nikoli ni jokala ob mojem odhodu. Je pa bila pri babici le 1-2 krat na teden po 2-3 urice in je ponavadi imela tudi družbo sosedovih otrok njene starosti.
Podobno kot "uvajanje k babici" sem si predstavljala uvajanje v vrtec, pa smo naleteli na težavo, ker je vzgojiteljica malo starejša in po njenem mišljenju otrok mora na začetku v vrtcu jokati, starši ga moramo kar pustiti, da nas po njenih besedah ne bo "izkoriščal", saj so po njenem otroci "zelo trpežni in se na vse navadijo". Po treh dneh uvajanja, ko je že kazalo da bo vrtec sprejela kot nekaj lepega zabavnega in je z veseljem začela hoditi tja, brez ene solzice, mi jo je včeraj vzgojiteljica dobesedno iztrgala iz rok in me nagnala. Mala pa v tak grozen jok kot ga jaz še nisem slišala. Nekaj minut sem ostala pred vrtcem in čakala, nisem vedela kaj naj naredim, otrok je kar naprej jokal. Čez pol ure sem prišla nazaj in mala je še jokala, zato sem jo odpeljala. Strah me je, da jutri spolh ne bo hotela iti v vrtec, za kar mi je žal, saj smo jo celo poletje pripravljali na to in ji pripovedovali kako je tam lepo in kaj vse bo tam počela. Že en teden prej je hotela iti in komaj čakala na vrtec, zdaj pa to. Malo sem razočarana, ker sem pričakovala malo drugačen odnos. Poskusila se bom pogovoriti z vzgojiteljico, me je pa strah, da me ne bo upoštevala (tak občutek sem dobila). V skrajnem primeru bomo z vrtcem počakali še eno leto.
|
|
|
|