Mijavček
|
Pri nas kakšnih hudih prepovedi ni bilo, bil je pa red. Zajčkov se spomnim, ampak ne vem, če sem šla res takoj spat Tam okol 12.leta, ko sem začela "brenčat" sem imela "uro" za domov pridet, ko se stemni, kar sem si včasih tud mal po svoje razlagala . Posledica je bila "kuhinjski pogovor"; mat pa fotr na en stran mize, jaz pa na drugi. Obvezna sestavina pogovora; midva misliva, da si dovolj stara in zrela, da veš, da je to ...bla bla... Po 15. letu, sem imela uro do polnoči. Tukaj so pa ratali mal bolj striktni, ker jih je bilo strah in mami ni mogla zaspat dokler nisva bile obe s sestro lepo v svojih pojstlah. Ko sem dobila fanta, so pa njemu bolj zaupal kot men in potem so se omejitve razblinile. Šola je bla skoz uredu in mislim, da je to tud razlog, da mi niso "preveč" težili. Ampak sem bla kar pridna drugač no, men je bilo jasno, da če je en red, da se ga držim, ne vem že zakaj . In se niti nisem preveč trudila pogajat; ja no sej je blo včasih (v prehodu med obdobjema med "ko se stemni" in "ob polnoči"), da sem kam hotla it, pa me niso pustil, pa sem jih prepričevala, ampak se je vedno končalo tako, da sem šla z dolgo surlo v svojo sobo. Pa motor sem hotla met pri 14.-tih, ker smo živeli v manjšem kraju in tud kolesarit se mi ni ljubilo... mi ga niso pustili, ker je prenevarno, itak. Je pa za kompenzacijo fotr obljubil, da mi kupi avto, ko bom naredila izpit in se je tega tud držal. (hvala oči ) Če je blo ne, je blo ne. In upam, da bo meni tud uspelo vzdrževat tak red pri mojih; da če nekaj rečem, potem ostanem na tem, ker se mi zdi najhuj, da otroku isto stvar enkrat dovoliš, drugič pa ne, pa spet dovoliš... al pa če nekaj obljubiš, pa se ne držiš....to je recept za izgubo avtoritete.
|