|
sassy0 -> Uspelo nama je! (5.9.2008 14:50:22)
|
To pišem, ker sem mnenja, da ima veliko mamic podobne probleme in mogoče bodo z mojo zgodbo lahko le te rešile.
Že ko sem bila noseča, sem se bala dneva, ko bom rodila in bom mogla otročka podojiti. Bala sem se predvsem tega, da nama ne bo uspelo, zaradi mojih vdrtih bradavic ali pa zaradi pomanjkanja mleka. Ker sem sklenila, da se bom maksimalno pripravila na to, sem si kupila nastavke, ki sem jih vzela že sabo v porodnišnico. Mali se je rodil skoraj čisto na rok, bil je krepak dojenček in samo malo zlatenčen. Prvi dan je skoraj cel dan bolj prespal, ker se je napil plodovnice, tako da sem ga mogoče v celem dnevu pristavila samo nekajkrat, ker niti ni hotel zelo sesati. Veliko je bruhal zaradi plodovnice, vendar pa se je v bruhanju videlo, da je pojedel tudi malo mleka. Moj strah, da mleka ne bo, se je razblinil. Nastavek je tudi lepo zagrabil, tako da sem bila prepričana, da nama bo ratalo brez kakšnih večjih problemov.
Tisto noč sem si poskušala tudi vizualizirati kako mi mleko teče v dojke in ne vem, če je to pomagalo, sem naslednji dan dobila zelo močan naval mleka. Dojke so bile polne, teklo pa še nič ni, ker mlečni vodi še niso bili preveč razviti. Tudi, ko je mali sesal, se je zelo hitro utrudil, ker se je moral zelo matrati, še dodatno, ker sem uporabljala nastavke. Brez nastavkov pa ni šlo, ker sem imela dojke tako polne, bradavic pa nič in mali ni znal zagrabit. Tudi v porodnišnici so mi svetovali nastavke. Pa je prišel dan za odhod domov. Že ko sem prišla domov, so me bradavice zelo bolele, vendar sem to pripisovala neutrjensti. Kasneje sem ugotovila, da je bilo to zaradi premajhnih nastavkov. Še vedno sva se matrala z nastavki. Vsako dojenje je bilo bolj boleče, šlo je tako daleč, da so se mi naredile odprte rane in v tistem momentu je bilo najinega dojenja konec. To je bilo, ko je bil mali star cca 14 dni.
Sama se nikakor nisem mogla sprijaznit z dejstvom, da ne bom dojila, sploh ker sem mleko imela. Tisti dan je mali prvič dobil flašo, jaz pa sem zraven jokala, čeprav sem si stalno ponavljala, da ni to nič takega, če ne bom dojila.
Ker kar nisem želela vreči puške v koruzo, sem poklicala svetovalko za dojenje. Ona je bila prva, ki me je res potolažila in mi vlila novega upanja. Rekla mi je, da se bradavice zelo hitro regenerirajo in da naj na poškodovani strani dva dni ne dojim, naj se znebim nastavkov in imam bradavice veliko na zraku. Njena navodila sem ubogala in nastavke takoj odstranila, na poškosovani dojki sem si mleko črpala, čeprav je šlo zelo težko in malo, ker še vedno ni mleko teklo ampak kapljalo po majhnih kapljicah, z mamlim sva imela dva dni borbe, da se je navadil samo na bradavico, pa še zaspanček je bil na sami dojki. Nikakor ga nisem mogla pripravit, da bi sesal več kot par minut skupaj. Ko pa je dobil flašo, jo je v trenutku pojedel.
Nato je bila takšna praksa, najprej podoj na obeh dojkah, nato pa še flaša, z nami kar mesec in pol. Dodatka sva pa potrebovala vedno manj, najprej sva začela samo z nočnim dojenjem (naučila sem se tudi leže dojiti), nato do popoldan tudi ni več potreboval dodatka, ni pa nama nikakor uspelo brez dodatka. Jaz pa se še kar nekako nisem mogla sprijaznit tudi s to varianto, čeprav je bilo to več kot občutno izboljšanje kot prej.
Nato pa smo odšli na morje. Tam sem se malemu res posvetila 100%, brez kakršnih koli gospodinjskih obveznosti. Dojila sva se non stop. Sicer je dodatek še vedno dobival, samo samo še kakšna 2 na dan. Ko pa smo prišli po 14 dneh domov, enostavno ni več zahteval dodatka je bilo zadosti samo na dojkah. Stari smo bili pa dobra dva meseca.
Ko sem potem gledala nazaj, sem ugotovila, da če bi mi kdo že v porodnišnici nazorno pokazal pravilno pristavljanje brez nastavkov, vse mogoče položaje dojenja, kako lahko otročku sam pomagaš, da lažje zagrabi bolj polno dojko, itd, vseh teh problemov najbrž ne bi imela. Pa sem v porodnišnici 2x prosila, da so mi ga pristavili, ker sva sama imela probleme. Še največ sem dobila od nasveta svetovalke in pa foruma za dojenje, kjer je veliko uporabnega materiala. Uporabljala sem premajhne nastavke, zaradi tega so se mi bradavice tako zelo uničile. Da pa nama doma ni uspelo polno dojenje je bilo pa krivo to, da sem bila ujetnik ure. Mora se dojiti na 3 ure, 15 min na eni, pa na drugi, če se je dojil manj, sem bila vsa nesrečna, če se je hotel več, sem ga odklopila. Tako, da se dejansko nisva dojila na njegovo zahtevo ampak na mojo komando.
Vendar še vseeno nisem obupala in če ne bi bila tako vztrajna, ne vrjamem, da bi se danes še sploh kaj dojila. Sedaj bo mali star 3 meseca in lahko vsakemu ponosno povem, da SE dojiva.
Tako, da mamice, poiščite ustrezno pomoč (ker pri nas žal ni tako, da bi bila tovrstna izobrazba vključena v poporodno obdobje) in predvsem ne obupajte. Tudi mene je stalo nešteto živcev, prejokanih noči, občutkov krivde, da sem slaba mama, ker ne morem nuditi svojemu otroku to kar je najbolj naravno. Vendar se vse da, če pa se odločite drugače, pa zaradi tega niste nič slabše mame kot sicer.
Lepo pozdravljene in čim manj neprespanih noči.
|
|
|
|