Anonimen
|
Mislim, da ni problem toliko o cerkvi, kot o očetom diktatorstvu nad njima. Naj povem lastne izkušnje z mamo, o katerih sem tudi tukaj gor pisala. Nekaj podobnega je bila moja mami, skratka, imela me je v oblasti. Pa sem se poročila, odšla in z željo hodila domov na obisk, da me bo mati končno vesela in me videla kot osebo, ki je vredna imena. Niti sledu o kakšnem veselju, ker sem jo obiskala. In zato imela cel teden pokvarjen, saj sem se vedno zjokala vsakihč, ko sem se vsedla v avto in se odpeljala v novi dom. Lansko leto sem se ji uprla. Seveda je pokazala ves gnus in bedo do mene, kar me je spet zelo prizadelo, ker starš je starš, imaš ga rad. Zdaj nimamo stikov. Včasih me tako boli, da bi najraje odprla sto tem na RR in kričala, da me mami ne mara. Ampak to je občasno, mine. In bolečina je vse manjša, ker sem prišla do tega, da nazaj v njeno maltretiranje in iskanje potrditve (kar me še sedaj obremenjuje pri odnosih z ljudmi, z moškimi) ne grem več. Čeprva boli, ampak si rečem naslednje; - naučiti se živeti z bolečino in vsakdo nosi svoj križ. 8 mesecev je sin star, pa me niti poklicala ni, kaj šele čestitala za rojstvo otroka. Smo imeli krst za malega in obhajilo za hčero, pa sem povabila samo ljudi, ki vem, da mi želijo dobro in verjemi, da še nikoli nisem imela tako lepih spominov na te dogodke kot na te, prej je bilo pa vedno kaj narobe. Pa ne pogovarjati se o cerkvi? To se pravi, ne pogovarjati se npr, o drogah, o spolnosti, da ja otrok ne bi tega okusil. Mar res? To, da se bosta cerkveno poročila mislim, da ni to, da bosta šli v nos očetu samo zaradi cerkve ampak zaradi tega, ker se mu bosta uprli, uprli se njegovem zahtevam. Če pa bosta poslušali njega, bosta pa še naprej mu dajali vedeti, da delata, kot on hoče in da vaju ima v oblasti. Mandek, se mogoče motim?
< Sporočilo je popravil decembrka -- 25.8.2008 12:56:17 >
|