|
Zaznamovana_ -> Moja zgodba (21.8.2008 0:18:15)
|
Dolgo časa se opogumljam, da vam zaupam svojo zgodbo. Vem, da me boste nekatere obsojale (pa vas razumem, ker verjamite, obsojam se še bolj kot me ve), upam pa, da me boste nekatere razumele in mi pomagale.
Letos februarja sem imela splav s tabletko. Da, naredila sem nekaj, kar sem zmeraj obsojala.
Tisto jutro, ko sem zagledala dve črti na testu... šook.. Še danes ne morem verjeti... Jokala sem- zaradi sreče in zaradi zavedanja, da mi ga bo "svet" uzel. Ko sem lahko spregovorila (kolegica je bila ob meni) sem ponavljala, da raje vzamem sebi življenje in posledično tudi otroku kot pa da grem delat splav. Isto jutro sem šla do G in naletela na drugi šok- ko je kolegica sestri razložila zakaj sva prišli (sama nisem mogla niti besedice izrečt) naju je zvlekla v neko sobico zraven in me "nadrla". Hladnokrvno mi je rekla, da se morem odločit takoj (bila sem v 4T) in ne vem kakšne še stvari. Seveda me ni sprejela, da bi me G pregledala in potrdila nosečnosti.
V takem šoku sem odšla iz tiste sobe, da sem se sesula na stopnicah. Le jokala sem.
Ker fant živi v tujini, sem še isti dan odpotovala k njemu, čeprav sem se zavedala, da otroka ne bom "smela" obdržati.
Čez teden dni sem odšla do G, sestra me spet grdo "gledala", obsojala ker mi kolegica stoji ob strani (ona jo je celo poimenovala, da je moj odvetnik). Dobila sem razne napotke, kaj vse moram opraviti preden mi ga vzamejo.
Celo dopoldan sem od vrat do vrat hodila, se soočala s pojmom splav...
Minevali so dnevi in... prišel je zame najtežji dan v mojem življenju- spremljala sta me fant in kolegica. In še en šok- po dveh urah čakanja, naga, mi G reče da splava na tak način kot so mi "višje" osebe rekle, da je "najboljši" raje naj ne delam.
Po tednu dni, sem imala splav s tabletko- 06.02.08
Verjamite, jokala sem, zlomila sem se... kajti ljubila sem "to, kar je raslo v meni". Vsak dan sem prosila tega otročka naj mi oprosti. Vedno znova sem ponavljala , kako ga imam rada.
Ampak, ne zamerim vam, če me obsojate. Koliko deklet, žensk sem videla pri vseh teh obiskih na kliniki- ki so se smejale, odhajale iz sob kot da se ni nič zgodilo... Tega ne bom NIKOLI razumela!!! Niti ene solze.. nekatere celo nasmejane!!!
Sama sem se zrušila, ob meni so kasneje jokale (ko je bilo "vsega" konec) tudi sestra, tudi G. Po dveh tednih, ko sem prišla na pregled, smo spet jokale. Dobila sem tudi njihove številke- za primer, če ne bo nobenga ob meni, da jih lahko pokličem.
Zdaj sem res na široko se razpisala- se opravičujem.
Zelo težko sem napisala vse to.
Ni bilo otrokovo spočetje napaka- ampak splav!!! Otrok nikoli ni bil in NE BO napaka!!!
To je bil moj otrok... moj... najin... Ampak preživela sem z mislijo, da sedaj imam angela, ki bo pazil name, na naju... in da mi bo poslal svojega bratca ali sestrico ob pravem času...ko bom pri koncu s faxom, ko bova s fantom živela vsaj v isti državi... Ampak- verjamem da bo on že vedel, kdaj bo prišel pravi čas!
|
|
|
|