Solzice
|
Huanita, v srcu čutim s tvojo prijateljico in seveda tudi s tabo. Ne veš kako pomagati. Veš, ob izgubi otroka še sami ne vemo kaj si želimo.Pravzaprav ni stvari, ki bi nam olajšala bolečino dokler ne pride čas.Čas, ko mine šok ( kateri je kar dobrodošel na začetku), čas, ko moramo izgubo sprejeti in jo vzeti za svojo in čas, ko se predamo žalovanju saj je edina pot, ki nas pelje naprej. Mogoče te prijateljica ne bo poklicala. Veš, skoraj nikoli žalujoči ne pokličemo. Čakamo. In še včasih, če nas kdo pokliče, se ne javimo. Mogoče ni pravi trenutek. A vztrajaj. In veš, vedno pravim ,da mora biti okolico potrpežljiva z nami, tako kot mi z okolico. Upati si moraš. Čez nekaj časa pošlji sms, pokliči jo in predvsem se ne obnašaj kot, da se ni ničesar zgodilo. In psiha? Ja, kot sem že napisala.Na začetku je ponavadi šok, ko niti ne dojemamo kaj se dogaja, ko kar nekako "zvozimo" tiste prve dni. Potem pa počasi prihaja za nami. Ja, knjiga je pravi naslov, informacija o društvu tudi ... ti pa ostani odprta, ne boj se komunikacije oz. tišine. Le deli z njo. Veš, največkrat so vse besede odveč, v tistem trenutku nimajo velikega pomena, včasih celo zabolijo. Vse dobro tebi in tvoji prijateljici, če potrebuješ-te še kakšen odgovor, pogovor se obrnite na društvo lp.
_____________________________
Čas je dober do nas. Vedno nam vrne to, kar smo izgubili - preko modrosti in spominov. ( D.Steel )
|