|
Gina -> RE: odnos mama-hči (18.8.2008 14:22:04)
|
Včasih ne moreš pomagat, ko se srečata dva čisto različna, nekompatibilna karakterja. V bistvu je z odnosi v družini podobno kot pri izbiri partnerja: Če si dva človeka ne moreta medsebojno dajati točno tistega, kar en in drugi rabita drug od drugega, če si dajeta napačne reči, ki drugemu nič ne pomenijo, bosta oba imela občutek, da se trudita, da sta najboljša možna (kar bosta res za njune potrebe in želje, če bi nekdo njima točno to dajal, kar ona dva nudita, bi bila presrečna), vendar ne bosta dosegla nobenega učinka (ker to ne bodo želje in potrebe drugega človeka, kar mu nudita). Štekaš? Ne moreš se obsojat, če ne moreš drugemu dajt tistega, kar rabi, ker ti si ti, drugačna kot ona in ne moreš je obsojat, če tisto njej nič ne pomeni, če tistega ne razume, ne more pač, taka je in obratno, ti nje ne moreš razumet, če se še tolk trudiš, takšna si. Sprejet moraš dejstvo o različnosti, sprejet da to, da vajin odnos, pa karšenkoli že je, ni pogoj za tvojo srečo. Manj kot si boš želela, da bi bile vidve ok, lažje ti bo živet in manj problemov boš sploh videla - ker v tebi ne bo nikakršne potrebe po tem, da bi ona bila taka, kot jo ti želiš. Vem da je to zelo težek cilj, ker nas na starše veže nevidna nitka. Oprostiti ji moraš vse, kar ti je kdaj prej storila, zaradi sebe, ker bo tebi tako lažje, ker te ne bodo njena dejanja kontrolirala in spravljala v slabo voljo danes, ko so vendarle že davno minila. Kar se otrok tiče je pa fajn, če jih ima rada. Moja babica je bila menda groooozna do moje mame, pa stara mama tudi, pa sta obe mene imneli radi in jih imam v super spominu. Četudi sta kdaj kaj rekli čez mojo mami, to ni vplivalo name, prej obratno, če je kdo preveč govoril čez mojo mami, se mi je zameril, samo oni dve nista šli čez mejo pri meni, bog ne daj, če je kaj njej storil z dejanji, da je jokala zaradi človekove zlobe....to tudi otroci jasno in razločno vidijo, tega se ti ni treba bat.
|
|
|
|